Tožnik ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Prav tako pri Ministrstvu za pravosodje ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. To pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.
Toženka ne more zgolj splošno ugotoviti, da bi po njeni oceni tožnica glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine zmogla stroške sodnega postopka oziroma stroške nudenja pravne pomoči. To mora ugotoviti ob upoštevanju specialnejših določb ZBPP, ZSVarPre in ZUPJS. Ob upoštevanju prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v zvezi z drugim odstavkom 14. člena ZBPP, po katerem se BPP ne odobri samski osebi oziroma družini, ki ima premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, sodišče sodi, da toženka ni pravilno ugotavljala, ali je tožnica ob vložitvi prošnje dejansko razpolagala s premoženjem, ki presega 23.274,24 EUR.
Pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, domet 24. člena ZBPP pa ni v tem, da se presoja način strankinega trošenja denarja in njen življenjski slog.
Tožnica si s predmetno tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, saj bi odprava izpodbijane odločbe, kot se predlaga v tožbi, pomenila kvečjemu to, da tožnica ne bi bila upravičena niti do osnovne finančne spodbude, v nobenem primeru pa sodišče v tem postopku ne more presojati pravilnosti oz. zakonitosti nedodelitve višje finančne spodbude, saj o tem delu tožničinega zahtevka ni bilo odločeno z izpodbijano odločbo, ampak s kasneje izdano dopolnilno odločbo z dne 21. 11. 2023.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, zato se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.
Tako kot določa 130. člen ZDavP-2, je davčni organ o svojih ugotovitvah pregleda sestavil zapisnik, ga vročil tožnici, ta pa je nanj podala (obrazložene) pripombe (drugi in tretji odstavek 130. člena ZDavP-2).
Sodišče je tožnico že v okviru priprav na glavno obravnavo (45. člen ZUS-1) pozvalo, da svoje tožbene navedbe dopolni, in sicer tako da bo konkretno, povezano s stališči in ugotovitvami davčnega organa, pojasnila na čem temeljijo njene trditve o napačnih izračunih, pa tega tožnica ni storila ne v pripravljalni vlogi, ki bi jo naj sodišču posredovala v danem roku in ne kasneje na glavni obravnavi, ko je za to ponovno imela priložnost. Tudi na naroku je namreč tožničin pooblaščenec tožnice vztrajal le na tem, da davčni organ ni upošteval podatkov, ki jih je navedla tožnica, ni pa sodišču konkretno pojasnil katerih podatkov, v katerih obračunih in v čem konkretno naj bi bile napake.
Zgolj trditev o obstoju upravičenega razloga, ne da bi bil ta razlog tudi s čimerkoli dokazan, ne predstavlja utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje roka za predložitev pooblastila. Prvostopenjski organ ne na podlagi 55. člena ZUP ne na podlagi Odloka ni bil dolžan ponovno podaljšati roka za predložitev pooblastila, brez da bi tožnik dokazal obstoj utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zoper tožnika vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz vsebine dopolnitve prošnje kot tudi same tožbe je razvidno, da se tožnik z navedeno odločitvijo pravdnega sodišča ne strinja. Toženka ga je dvakrat pozvala k dopolnitvi prošnje, nato pa jo kljub določeni nejasnosti obravnavala tako z vidika vložitve pravnih sredstev zoper sodbo kot tudi zoper sklep o izvršbi. V zvezi z navedenimi ugovori je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa kljub dvakratnemu pozivu ni konkretno navedel, da obstaja kateri izmed razlogov za vložitev le-teh.
Toženka je svojo odločitev v delu, ki se nanaša na BPP za izvršilni postopek, pravilno oprla tudi na četrto alinejo 8. člena ZBPP.
Tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.