Bistveno za priznanje povečanja skupne vrednosti storitev po tretjem odstavku 7. člena OT je, da gre za krajevno in časovno samostojna (izvršitvena) ravnanja in torej za ločene historične dogodke. Smisel povečanja nagrade je namreč v tem, da mora zagovornik obdolženca pripraviti obrambo za vsako od (izvršitvenih) dejanj, ki tvorijo kaznivo dejanje; od uspeha te obrambe (za vsako od očitanih dejanj) pa je odvisno, ali bo obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja in tudi kakšna kazen mu bo izrečena.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožničin pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe so na dan izdaje tega sklepa nedvomno že prenehali, kar pomeni, da izpodbijana prvostopenjska odločba v tožnikov pravni položaj ne posega več. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov namreč predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Tožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka, ker je izpodbijana odločitev tožnici v korist, iz nje zanjo ne izhajajo nobene pravne posledice.
V postopeku, začetem po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke.
Naziranje obeh davčnih organov, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po določilu d) točke 4. alineje 44. člena ZDDV-1 oproščene DDV, posledično pa obdavčljive po d) točki 3. člena ZDFS, je po presoji sodišča preuranjeno oz. ostaja na preveč splošni ravni. Prav tako dejstvo, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po cit. določilu ZDDV-1 oproščene DDV, po presoji sodišča ni nujno nesporno.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožnikovi tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Za nastanek in obstoj obveznosti za plačilo zamudnih obresti je odločilno, ali je nastala oziroma ali še obstaja glavna obveznost, glede katere je dolžnik v zamudi. Če je glavna obveznost odpuščena, so odpuščene tudi morebitne zamudne obresti od te obveznosti. In obratno, če odpust obveznosti na glavni dolg ni učinkoval, je jasno, da so v primeru zamude poleg glavne obveznosti (še naprej) dolgovane tudi zamudne obresti.
Davčni organ s plačilom davčnega zavezanca sicer zapre terjatve iz naslova tistega davka, ki ga davčni zavezanec navede v plačilnem nalogu, vendar pa znotraj posamezne vrste davka zavezanec ne more sam določati vrstnega reda plačil in torej ne more doseči prednostne poravnave pozneje dospele obveznosti te vrste davka.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožnikovi tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Izpodbijana odločba je bila izdana za namene ZDoh-2 in se je tožničin rezidentski status zato presojal po tem zakonu. Ker izpolnjenost pogoja po 1. točki 6. člena ZDoh-2 v konkretnem primeru ni sporna, tožničine navedbe, kje je imela v navedenem obdobju središče svojih interesov, niso relevantne. Zato ugotavljanje kraja dejanskega prebivanja na drugačno odločitev ne more vplivati.
V obravnavnem primeru ni bilo mogoče uporabiti drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, saj je bila ta določba uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R), ki je sicer po 23. členu ZDoh-2R začel veljati naslednji dan po njegovi objavi, torej 8. 10. 2016, vendar pa se uporablja za davčna leta, ki se začno od vključno 1. januarja 2017 (prvi odstavek), do začetka uporabe med drugim tudi spremenjenega 7. člena ZDoh-2, pa se uporablja do tedaj veljavni ZDoh-2 (drugi odstavek). Ker je v obravnavnem primeru sporno davčno obdobje od začetka leta 2015 do konca leta 2016, torej gre za davčna leta pred 1. 1. 2017, drugega odstavka 7. člena ZDoh‑2 v tem primeru ni mogoče uporabiti.
Prosilci morajo podatke sami predložiti službi za BPP le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj prosilca in njegove družine.
Dolžnost pridobivanja podatkov preide na prosilca le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov.
Glede trenutka, kdaj se vloga šteje za vloženo, v primeru materialno nepopolne vloge, ZUP molči, kar pomeni, da velja splošno pravilo, da se vloga šteje za vloženo, ko je formalno popolna (drugi odstavek 67. člena ZUP). Od tega splošnega pravila, kot že navedeno, odstopa ZUP v petem odstavku 68. člena ZUP. Namreč, glede na specialno določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki plačilo opravljenih dejanj pravne pomoči veže na datum vložitve prošnje za BPP, gre po presoji sodišča za položaj, za katerega se mora uporabiti določba petega odstavka 68. člena ZUP, ki govori o pravočasno vloženih vlogah. Z vidika tožnice, posebej, ker je izkazano, da so bila dejanja pravne pomoči opravljena že v dneh po vložitvi prošnje, je vprašanje pravočasnosti vloge, tj., da se šteje, da je bila vloga vložena takrat, ko je bila dejansko vložena, ne pa kasneje, ko je bila dopolnjena, očitno podano.
Tožena stranka je tožnici BPP na prvi stopnji priznala BPP, za preostale faze pa je ocenila, da je prošnja preuranjena, za kar ima izrecno pooblastilo v drugem odstavku 28. člena ZBPP, ki določa, da lahko tožena stranka določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; oziroma, da dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji). Da bi bila ta ocena napačna, tožnica niti ne zatrjuje, pa tudi sicer je tožnica v dopolnitvi z dne 4. 12. 2024 glede obsega pravne pomoči navedla le: "prosilka zaproša za redno in/ali izredno pravno pomoč v obsegu zastopanja na prvi, drugi, tretji stopnji (z vsemi izrednimi pravnimi sredstvi), pred ustavnim sodiščem, pred sodišče ESČP in pred mednarodnim kazenskim sodiščem, kar bo to gotovo potrebno", kar je povsem pavšalno in glede mednarodnega kazenskega sodišča celo zgrešeno. V takšnih okoliščinah, ko ima torej tožena stranka izrecno podlago v zakonu, da omeji obseg priznane BPP, in ob dejstvu, kar je izrecno zapisala tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da bo lahko tožnica kasneje vložila novo prošnjo za BPP (o utemeljenosti katere bo organ za BPP odločal na podlagi novih oziroma takrat zbranih podatkov), očitek o kršitvi pravice do izjave ne more biti utemeljen.