Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč tožnik z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni podal nobene relevantne trditve.
Tožnik prošnjo utemeljuje z razlogi ekonomske narave (premajhen zaslužek - posledično težko življenje v Alžiriji) in osebne/družinske narave (napad ženinega brata). Tožnikovi razlogi za prošnjo mednarodno zaščito, niso razlogi, ki bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.
Škoda, kakršno zatrjuje tožnik, ne zadostuje za obstoj resne škode, kakršna je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode.
Po stališču Sodišča EU vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno, in da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom (pri)tožbe zoper odločitev o predaji, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega. Tožena stranka teh interpretacij Sodišča EU, ki so podprte tudi z dolgoletno in povsem ustaljeno interpretacijo Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s 3. členom EKČP, po kateri mora tožba imeti avtomatični suspenzivni učinek, če tožnik nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom EKČP, od začetka meseca aprila 2025 ne upošteva (več) oziroma jo morebiti ne upošteva dosledno.
Avtomatični suspenzivni učinek po samem zakonu je treba nujno zagotoviti za pravna sredstva zoper odločbe, ko izvršitev "lahko" tožnika izpostavi "resnemu tveganju" v zvezi s pravico iz 4. člena Listine. V tem okviru nacionalni organ za presojo, ali izvršitev odločbe o vrnitvi, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavi takemu tveganju, ni dolžan odločiti o tem, ali izvršitev te odločbe "dejansko" povzroči to tveganje.
Vložitev pravnega sredstva po samem zakonu povzroči odložitev izvršitve napadene odločbe, tudi če ta odložitev ne izhaja iz uporabe nacionalne ureditve, kadar to pravno sredstvo vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil ta državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju za kršitev pravice iz 4. člena Listine, ki očitno niso neutemeljene, in kadar ta ureditev ne določa drugega pravnega sredstva, ki bi bilo urejeno z natančnimi, jasnimi in predvidljivimi pravili, ki po samem zakonu povzročijo odložitev izvršitve take odločbe.
Tožniki so v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe navajali trditve, da bi v primeru njihove predaje Hrvaški lahko prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine najmanj v navezavi na mladoletnega tožnika. Upravno sodišče sicer nima podatkov o tem, da bi bile nastanitvene kapacitete na Hrvaškem za mladoletnika in njegovo družino primerljive tistim, ki jih je ESČP upoštevalo v zadevi Tarakhel. Vendar pa je bilo slabih poročil o stanju na Hrvaškem glede dostopa do azilnega postopka v preteklih upravnih sporih preveč in nobenega dovolj zanesljivega o tem, kako hrvaški organi obravnavajo prosilce, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, da bi lahko sodišče pri obravnavanju predloga za izdajo začasne odredbe ravnalo drugače, kot to izhaja iz izreka te odločbe. Načelo medsebojnega zaupanja namreč pomeni tudi to, da so si upravni organ dolžni izmenjati pravno relevantne informacije, ker je to del lojalnega sodelovanja na katerem lahko sloni tudi zaupanje. Te izmenjave informacij za zaščito vsaj koristi mladoletnega tožnika tožena stranka pred izdajo odločbe ni naredila, zato je bilo treba predlogu za izdajo začasne odredbe ugoditi.
Težko popravljivo škodo, ki bi lahko nastala s predajo tožnika Hrvaški, je mogoče in jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe, ki zadrži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Tožena stranka izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Formalni pogoj za izdajo začasne odredbe je vložena tožba, ki je dopustna. Obstoj vložene tožbe je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba je procesna ovira za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in njeno morebitno izdajo.
Poseg v prosilčevo osebno svobodo v skladu z določbo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja z vidika obstoja kaznivega dejanja ali prekrška, ampak morajo biti dejstva (in okoliščine) dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni jasno, ali je bil tožnik seznanjen s pravili hišnega reda, saj je tožnik na zapisnik 6. 5. 2025 potrdil, da je bil s temi pravili seznanjen, na glavni obravnavi pa tega ni problematiziral.
Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma.
Tožnik je bil seznanjen z možnostjo, da ga ob izreku spornega ukrepa zastopa pooblaščenec, saj je na vprašanje uradne osebe "Ali lahko nadaljujemo brez prisotnosti pravnega svetovalca?" odgovoril, da nima odvetnika. Iz zapisnika ni razvidno, da bi tožnik po tem, ko mu je uradna oseba zastavila to vprašanje, zaprosil, da bi bil pri razgovoru prisoten pravni svetovalec, vendar uradna oseba njegove prošnje ne bi upoštevala. Tožnikov odgovor pomeni, da je odklonil možnost pravnega zastopanja. Navedeno ravnanje toženke je torej skladno s četrtim odstavkom 9. člena Direktive o standardih za sprejem prosilcev, po katerem je treba pridržane prosilce nemudoma pisno in v jeziku, ki ga razumejo ali za katerega se razumno domneva, da ga razumejo, obvestiti o razlogih za pridržanje in o postopkih za izpodbijanje ukrepa za pridržanje, določenih v nacionalnem pravu, kakor tudi o možnosti, da zahtevajo brezplačno pravno pomoč in zastopanje.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, brez da bi tožnik ob tem izkazal neko osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Po oceni sodišča tožnikova pavšalna navedba, da se v Centru za tujce počuti izredno slabo, njegove posebne ranljivosti ne izkazuje.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švicarskem azilnem domu. Nasprotno, tožnik je izjavil, da je bilo bivanje v azilnem domu v redu in da so z njim lepo ravnali lepo. Le v drugem azilnem domu z njimi ni lepo ravnal socialni delavec, ki je bil rasist, na kar pa tožnik sklepa le zato, ker naj bi jim socialni delavec, ko so želeli v sobe pospraviti svoje stvari, rekel, naj se s tem ne ukvarjajo preveč, saj se bodo kmalu vrnili v izvorne države. Opisana tožnikova izkušnja njegovega bivanja v švicarskem azilnem domu pa se očitno ne približa standardu Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi M. S. S. proti Belgiji. Ob takih okoliščinah pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švicarskega azilnega sistema.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima švicarski azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Švicarski konfederaciji z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v tej državi. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Švicarski konfederaciji ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Zapustitev države avtomatično ne pomeni izgubo pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, saj je izguba pravnega interesa za tožbo odvisna od konkretnih okoliščin in razlogov za zapustitev države in s tem v zvezi od presoje sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva. Ob upoštevanju upravičenosti oziroma dopustnosti (sorazmernosti) posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz člen 46(3) in (11) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z prvim in drugim odstavkom 47. člena in člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.