Tožnikove težave zaradi slabe ekonomske situacije in zaradi krivice, ki naj bi se pripetila njegovemu očetu, ne morejo utemeljiti mednarodne zaščite. Sodišče pritrjuje stališču izpodbijane odločbe, da se v postopkih mednarodne zaščite ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini).
Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, v konkretnem primeru torej zatrjevane razslojenosti oz. pogojev, v katerih je prosilcu težko izboljšati svoj finančni položaj. Gre za splošno stanje ekonomskih in socialnih razmer v državi, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi se toženka opredelila do povzetih tožnikovih navedb. V zvezi s tem je zapisala le, da jim težko sledi, ker tožnik kljub opozorilom ni upošteval poznanih pravil Hišnega reda, žalil je varnostnike in grozil sostanovalcem. S svojim obnašanjem je vnašal nemir v življenje v azilnem domu in ogrožal tako zaposlene kot tudi druge stanovalce. Razlogov, ki so privedli do teh zaključkov, toženka ni pojasnila, čeprav bi po presoji sodišča to morala storiti. Takšna preskopa obrazložitev izpodbijanega sklepa kaže na to, da toženka dejanskega stanja predmetni zadevi niti ni ugotavljala.Iz izpodbijanega sklepa torej niso razvidne vsebinske okoliščine, na podlagi katerih je toženka presojala nujnost in sorazmernost tožnikovega pridržanja. Zato nima vseh sestavin odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).
Tožnik utemeljuje težko popravljivo škodo s tem, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Tudi sicer se v Centru za tujce počuti slabo in utesnjeno, to mu povzroča psihično stisko, zdravstveno stanje se mu slabša. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti že zato, ker toženka ni substancirano prerekala tožbenih navedb glede težko popravljive škode, zaradi česar se štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Poleg tega ni navedla nobenega dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljil prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je tožnik izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
Predpostavka, da torej pristojni organ odredi prosilcu ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce, je obstoj razloga - konkretnega neustreznega dejanja prosilca, ki je take teže in intenzitete, da je treba zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda nujno poseči po tem ukrepu. Če pa prosilec dejanja zanika in trdi, da ni šlo za očitano neustrezno ravnanje, potem mora upravni akt vsebovati razloge o tem, kaj konkretno se je zgodilo, kako je organ ugotovil dejansko stanje, katere dokaze je izvedel oz. zakaj so njegove ugotovitve drugačne od trditev prosilca in sklepno dokazno oceno o določenih dejstvih.
Tožnikove izjave ne izkazujejo, da bo v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
V konkretni zadevi tožniku ni bilo omogočeno, da glede na svoje ranljivo stanje uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. S poročilom socialne službe azilnega doma je vzpostavljen utemeljen dvom glede sposobnosti tožnika, da se polnopravno udeležuje postopka pred toženko (njegova procesna sposobnost), s tem pa je ovržena teza, da ni okoliščin, ki bi izkazovale, da se na vabila toženke v upravnem postopku neutemeljeno ni odzval. Če je namreč podan dvom, ali je tožnik sposoben samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku, bi najprej morala biti raziskana ta okoliščina že po uradni dolžnosti.
Pomembne so tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Kot izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve, je imel tožnik stik le s hrvaškimi policisti in ne drugimi uradnimi osebami v postopku mednarodne zaščite ali v hrvaškem azilnem domu, v katerega po lastni odločitvi ni bil nameščen. To pomeni, da že iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ne glede na to sodišče ugotavlja, da tožnik ni prerekal ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da bo imel v Republiki Hrvaški na voljo zdravstveno oskrbo. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Med strankama ni sporno, da tožnik v potni listini nima vizuma in da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023 ter da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Hkrati iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal, ker je bežal od vojne, po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih pa da je dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu (kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje). To kaže na vzpostavitev položaja bodisi iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Za rešitev navedenega upravnega spora razjasnitev ni potrebna, saj je rok za predložitev zahteve po obeh določbah (v primeru, da ni zadetka v Eurodacu) enak, to je tri mesece. To pomeni, da bi morala tožena stranka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024.
Ni dopustna razlaga 34. člena Uredbe Dublin III, ki bi v primeru neodziva zaprošene države v postavljenem roku za dlje časa dejansko onemogočala iztek roka za podajo zahteve. Tudi v tem primeru namreč daljši čas ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas. Postopke sprejema in ponovnega sprejema pa je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so "jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki".
Sodišče ugotavlja, da je ocena neverodostojnosti tožnikovih izjav pomanjkljiva oz. napačna, na podlagi tega pa je toženka izvedla tudi napačno dokazno oceno. Ta je imela za posledico, da se toženka ni opredelila do odločilnih dejstev, ki jih je tožnik uveljavljal kot razlog za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.
Omejitev gibanja v obravnavani zadevi po naravi ni kazenska sankcija, ampak gre za ukrep na področju upravnega prava zaradi zavarovanja ljudi in premoženja zaradi potencialne nevarnosti tožnika za javni red. Omejitev gibanja torej ni kazenska sankcija in je njeno trajanje odvisno od prosilčevega obnašanja (dokler prosilec zaradi svojih dejanj predstavlja nevarnost za javni red).
Tožena stranka je po presoji sodišča upoštevala individualna ravnanja tožnika, težo, naravo in časovno komponento nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine ter dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku kot obteževalno okoliščino upoštevalo tožnikovo vztrajnost pri izvrševanju nadaljevanega kaznivega dejanja in visoko stopnjo ogroženosti varnostnikov v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje. V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti pa je kot rečeno tudi po oceni sodišča treba vzeti v obzir, da je tožnik odvisnik od drog in da mu zaradi pomanjkanja uvida v lastna dejanja (predvsem v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje varnostnikoma) ne gre verjeti, da bo v azilnem domu sam poskrbel za svoje zdravljenje in da ne bo nadaljeval z uživanjem drog. Ob takih okoliščinah pa se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke glede nepredvidljivosti tožnikovega ravnanja in posledično logičnostjo dokazne ocene tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi lahko ogrožal svojo varnost ter varnost drugih ljudi in premoženja ter da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Če so zdravstveni delavci v Libiji na splošno ogrožena skupina, je v tožnikovem primeru šlo zgolj za enkraten dogodek, za spor z določeno osebo, ki je tožnika preganjala zaradi ne posredovanja laboratorijskega izvida, in ne zato, ker je po poklicu zdravstveni delavec. Poleg tega je tožnik imel zadostno zaščito ene izmed najmočnejših milic.
Iz podatkov sistema Eurodac je razvidno, da je prva tožnica pri omembi Kraljevine Švedske opredeljena s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so ji bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilki za mednarodno zaščito. Ker je torej vzpostavljena odgovornost te države za obravnavanje njene prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Kraljevina Švedska kot odgovorna država članica dolžna sprejeti prvo tožnico (saj je vložila prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji) in njenega mladoletnega sina, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena 6 dolžna tudi obravnavati. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane procesne garancije prve tožnice v zvezi z dostopom do azilnega postopka.
Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Kraljevini Švedski na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le navedbe prve tožnice o morebitnem ravnanju uslužbencev v švedskem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev.
Iz povzetka izjav prve tožnice v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v švedskem azilnem domu. Ob takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju švedskega azilnega sistema.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave.
Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave
Tožnik v času odločanja torej ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 22. 1. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.