Pri kaznivem dejanju šikaniranja gre za tako imenovano tiho blanketno normo, ki ne vsebuje neposredne napotitve na drug predpis, vendar je za ugotovitev, ali je storilec izpolnil določen zakonski znak, treba uporabiti predpise iz drugih pravnih področij. Tako je glede zakonskega znaka spolnega nadlegovanja treba upoštevati opredelitev iz prvega odstavka 7. člena ZDR-1. Ta spolno nadlegovanje opredeljuje kot kakršnokoli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Pri tožniku je šlo za neželeno verbalno ravnanje, ki je prizadelo dostojanstvo varnostnic, kar povsem nedvomno izhaja iz njihovih pisnih izjav. Navedeno pomeni, da je bil izpolnjen tudi nadaljnji zakonski znak kaznivega dejanja šikaniranja, to je povzročitev ponižanja ali prestrašenosti drugemu zaposlenemu.
Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, tako tudi na ugotovitev, da v tem primeru kolektivno nezgodno zavarovanje ni bilo sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, temveč kot osebno zavarovanje.
Navedeno pomeni, da je v tej zadevi vprašanje vštevanja že prejete zavarovalne vsote treba presojati na podlagi drugega odstavka 972. člena OZ, ki določa, da ima zavarovalec oziroma upravičenec pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, ne glede na njegovo pravico do zavarovalne vsote, če gre za osebno zavarovanje. Z drugimi besedami ta določba dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar je ta izplačana na podlagi osebnega zavarovanja.
Odgovor na vprašanje, ki je bilo dopuščeno s sklepom o dopustitvi revizije se tako glasi, da se v konkretnem primeru zavarovalnina, ki je bila tožniku izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ne všteva v prisojeno odškodnino, čeprav je zavarovalno premijo plačal delodajalec.
Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-153/14 in U-I-123/15 z dne 12. 5. 2016, velja v razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno (kamor spada tudi ta spor), peti odstavek 206. člena ZPIZ-2 brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga. To pomeni, da je bil tožnik že ob vložitvi zahteve v letu 2013 upravičen do enkratnega izplačila sredstev, ki jih je imel na svojem osebnem računu pri toženki. Tožnikova zahteva je bila namreč že takrat popolna, saj prenehanje delovnega razmerja pri MORS (zaradi katerega je toženka tožnikovo zahtevo zavrnila) na podlagi petega odstavka 206. člena ZPIZ-2 ni bilo pogoj za izplačilo sredstev.
Toženka bi morala v skladu s 310. členom ZPIZ-2 odkupno vrednost premoženja, vpisanega na osebnem računu tožnika, slednjemu izplačati najkasneje v 30 dneh po podaji zahteve za izplačilo dne 31. 7. 2013, torej najkasneje 30. 8. 2013. Ker mu jih ni, je bila od 31. 8. 2013 dalje s plačilom v zamudi in je dolžna tožniku plačati tudi zakonske zamudne obresti.