Dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.
Obveznost organizatorja športne prireditve je na abstraktni ravni opredeljena v drugem odstavku 15. člena ZVSmuč. Organizator mora med drugim zagotoviti zaščitna sredstva, „če so ta potrebna“. Iz navedenega besedila je mogoče napraviti le en sam sklep splošne in abstraktne narave. To je, da ne obstaja apriorna obveznost organizatorja prireditve, da celotno progo obda z zaščitno mrežo, marveč je to dolžan storiti le tam, „kjer je to potrebno“. To seveda pomeni, da je potrebnost treba presojati glede na konkretna dejstva primera. Ta konkretna dejstva primera se nanašajo na konkretne naravne lastnosti smučarske proge, na kateri se odvija rekreativno veleslalomsko tekmovanje.
Dejstva, na podlagi katerih je mogoče presojati potrebnost zaščite, mora torej v pravdi zatrjevati in dokazati (torej utemeljiti) tožnik. Če jih ne zatrjuje ali ne dokaže, potem pač ni mogoč sklep o potrebnosti namestitve zaščitnih sredstev.
Po tretjem odstavku 202. člena ZKP se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša, takrat ko mu je odvzeta prostost, najpozneje pa v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 5961/2013 z dne 19. 3. 2013 presodilo, da iz te določbe izhaja, da če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v 48 urah, odkar mu je bila odvzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno: če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja, pa se 48-urni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.
Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je bil pripor v konkretnem primeru odrejen nezakonito, ker je bila osumljencu prostost odvzeta dne 26. 3. 2018 ob 15.58 uri, k preiskovalni sodnici pa je bil priveden šele dne 28. 3. 2018 ob 16.28 uri. Obdolženčev zagovornik s temi trditvami po vsebini ne izpodbija zakonitosti odreditve pripora, temveč izraža nestrinjanje s trajanjem policijskega pridržanja, česar pa Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora ne more presojati.