ZSZ je specialni predpis, ki je z določbo 49. člena omogočil parcelacijo tistih zemljišč, ki so bila ob uveljavitvi tega zakona pozidana in se nahajajo izven ureditvenih območij. Za parcelacijo takega zemljišča morata biti torej izpolnjena kumulativno oba prej navedena pogoja brez dodatnih pogojev, na katere se v razlogih izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka. Sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke, da si država s svojimi predpisi prizadeva omejiti število nedovoljenih posegov v prostor oziroma da bi čim več nedovoljenih posegov v prostor (za katere je to mogoče) pridobilo ustrezna dovoljenja. Po presoji sodišča pa to ne pomeni, da lahko upravni organ parcelacijo po 49. členu ZSZ pogojuje z legalizacijo objekta, ker po mnenju sodišča za tako razlago ni podlage v prej navedenih določbah ZSZ in tudi ne v ZUN.
Določba 49. člena ZSZ opredeljuje, kdaj določeno zemljišče (pozidano zemljišče izven ureditvenega območja naselja) pridobi status zazidanega zemljišča, in sicer to veže na pravnomočnost odločbe o parcelaciji. Z izrazom "odločba o parcelaciji", ki ga sicer ob uveljavitvi ZSZ veljavni zakon o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 14/74 in 42/86; v nadaljevanju ZZkat) ni uporabljal, treba razumeti odločbo, katero po parcelaciji o novonastalih parcelah izda geodetski organ, torej odločbo po 2. točki prvega odstavka 30. člena ZZKat. S to odločbo se za novonastale parcele ugotovi vrsta rabe in katastrski razred, izračunajo površine ter določijo številke. Vpliva na status parcel kot stavbnih zemljišč pa ta odločba nima in ga tudi ne more imeti, saj geodetski organ ni pristojen za odločanje o statusu zemljišč (arg. 1. člen ZZKat).