Zagovornica zatrjuje kršitev kazenskega zakona z navajanji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine zaradi višine škode, povzročene z očitanim dejanjem (60 EUR in poškodba aparata), s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Drži, da je višina odtujenega denarja majhna in da je povzročena majhna premoženjska škoda, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se skozi ta pritožbena izvajanja zavzema za milejšo pravno opredelitev. Prezre, da so obdolženci očitano kaznivo dejanje izvršili z vlomom v drug zaprt prostor, kar je zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pri katerem pa vrednost ukradene stvari ni relevantna, kot tudi ni relevantna višina povzročene premoženjske škode. Relevantno je zgolj to, da so obdolženci kot sostorilci s premagovanjem večjih ovir oziroma z vlomom prišli v drug zaprt prostor, saj so s silo odprli vrata avtomata za tople napitke. Vrednost ukradene stvari je relevantna le pri kaznivem dejanju tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 (t.i. mala tatvina), ki je podano le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) vrednost ukradene stvari je majhna (objektivni pogoj); in (2) storilec si je hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj).
Pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bilo obdolžencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjeno v času trajanja družinske skupnosti, drugo, ki je bilo storjeno po njenem razpadu, pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, čeprav gre za ravnanje, ki je časovno enovito, izvrševano v neprekinjenem obdobju od aprila 2021 do 2. 11. 2022, izvrševano z istim obdolženčevim motivom in odnosom do podrejene oškodovanke, ki ga razmejuje le njena odselitev z otroki iz skupnega doma. Obdolžencu zato ne gre očitati izvršitve dveh kaznivih dejanj, temveč njegovo ravnanje predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini, storjeno v temeljni obliki po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Takšna pravna kvalifikacija pa pri odmeri kazenske sankcije zahteva upoštevanje dejstva, da v določenem času obdolženec kaznivega dejanja nasilja v družini ni izvrševal več v družinski skupnosti, temveč po njenem razpadu, za kar je v zakonu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 predpisana nižja kazen kot za kaznivo dejanje po prvem odstavku tega člena.
Zoženi podvoz pod železniško progo ne predstavlja prehoda ceste čez železniško progo. Namen navedene določbe je, da se tudi z grožnjo izvršitve kaznivega dejanja varuje točno določena mesta, ki predstavljajo povečano tveganje za udeležence prometa in ne vsak prehod. V konkretnem primeru je šlo za zožen podvoz pod železniško progo, kar pomeni, da se cestni in železniški promet ne križata na istem nivoju, kar bi terjalo prilagoditev hitrosti, kršitev katere bi nato rezultirala v kaznivem dejanju.
Besedna zveza "pred prehodih" pod katero je državno tožilstvo kategoriziralo zoženi podvoz pod železniško progo se mora nanašati na eno izmed navedenih kategorij prehodov, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za prehod ceste čez železniško progo, v opisu kaznivega dejanja pa umanjka konkretizacija morebitnih drugih znakov kaznivega dejanja iz iste ali kakšne druge alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1.
Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.
Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP.
Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.
Ker do sedaj edinkrat obsojeni A. A. . sedaj (v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) v svojem bivanjskem okolju živi zgledno in odgovorno, pritožbeno sodišče ne zaznava nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti ter ocenjuje, da mu gre (zaenkrat) vendarle zaupati, da nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil. Takšen drugostopenjski zaključek narekujejo zlasti dejstvo dosedanje nekaznovanosti za delo zmožnega in sposobnega obsojenca, njegova osebnostna urejenost ter način življenja, ki se kaže v socializiranosti in integriranosti v okolico, kritično in odgovorno sprejemanje posledic pravnomočne obsodbe ter prizadevanje za izvršitev prostostno omejitvene kazni z neodplačnim delom na alternativni, splošno koristen način. Ob navedenem pa ne gre zanemariti niti dejstva, na katerega razumno opozarja tudi zagovornik, da je za prvo obsodbo A. A. celo okrožni državni tožilec kot primerno predlagal izrek pogojne obsodbe, torej (zgolj) kazensko sankcijo opominjevalne narave, kar samo še dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča o smiselnosti in primernosti obsojenčevega opravljanja dela v splošno korist.
V opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke.
Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.
ZKP namreč možnosti pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje ne predvideva. V odsotnosti zakonske ureditve, ki bi urejala možnost pritožbe zoper drugostopenjski sklep, je zatorej postopanje sodišča prve stopnje na temelju drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. in 429. členom ZKP navkljub drugačnemu mnenju oškodovanca in posplošenemu pritožbenemu sklicevanju na ustavne in konvencijske pravice pravilno in zakonito ter brez pričakovanega vpliva na zanesljive prvostopenjsko sprejete pravne in dejanske zaključke.
Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo.
Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.
Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.
V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris).
Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.
Dejstvo, da so ilegalni prebežniki zanikali, da bi karkoli plačali neposredno obdolžencu, nima tako odločilne teže za sam obstoj utemeljenega suma, kot mu jo pripisuje zagovornik. Okoliščina, da tujci obdolžencem niso niti povedali, kam naj jih pelje, oz. da se tudi obdolženec z njimi ni pogovarjal, kar izpostavi sam pritožnik, pa zgolj dodatno kaže na njegovo vpetost v organizirano družbo, ko je očitno natančna navodila o ciljnem kraju že prejel od organizatorjev.
Okoliščina, ali se je obdolženec zavedal protipravnosti ravnanja, se bo presojala tekom nadaljnjega dokaznega postopka. V tej fazi, ko iz zagovora obdolženca izhaja, da je ob prijavi na oglas s TikToka imel "nekaj sumov" in so ga tudi prijatelji opozorili, da je obljubljeni znesek za prevoz nerealen, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da utemeljen sum v tej fazi ni izpodbit ali omajan.
Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo.
Za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma, po drugi strani pa omogočajo sodno presojo.
Okoliščina, da bi zainteresirane osebe lahko skrile, uničile, poškodovale ali prodale dokaze, za katere je izkazana verjetnost, da jih bo mogoče najti pri njih, je vsekakor okoliščina, ki bi onemogočila učinkovitost preiskave, to pa je tudi konkreten razlog, zaradi katerega je bilo nujno poseči v zasebnost obdolženca in posledično odrediti hišno preiskavo.
Preiskovalni sodnik je v odredbi za hišno preiskavo v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Povsem nepotrebno in nesmiselno je namreč, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.