trditveno in dokazno breme - oprostitev plačila sodnih taks
Tožnica je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse le pavšalno navajala, da ni zmožna plačila sodne takse in ni podala nobenih konkretnih trditev, zakaj bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo njeno preživljanje in na kakšen način. Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za odločitev o oprostitvi obveznosti plačila sodne takse je namreč na predlagatelju. Sodišče skladno s petim odstavkom 12.a člena ZST-1 po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke iz obstoječih zbirk podatkov, na podlagi katerih, skladno z 12.a členom ZST-1, nato opravi presojo o strankinem predlogu. Ničesar drugega ne upošteva po uradni dolžnosti-
Ker pa je tožnik zoper sklep o zavrniti predloga za oprostitev plačila sodne takse vložil pritožbo, se je rok za plačilo sodne takse in rok za ugovor zoper izdani plačilni nalog po naravi stvari zamaknil do izdaje oziroma vročitve sklepa sodišča druge stopnje o potrditvi prvostopenjskega sklepa o zavrnitvi njegovega predloga.
postopek za izdajo začasne odredbe - začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - način prevzema otroka ob izvrševanju stikov - začasna ukinitev stikov - ogroženost otroka - stiska otroka - konfliktnost med starši - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je predlagatelj v komunikaciji težaven in da je njegovo vedenje v stresnih situacijah impulzivno. Najbolj problematični so prevzemi/predaje otroka. To je zaznalo tudi sodišče, zato je z začasno odredbo po uradni dolžnosti, z namenom zmanjšanja konfliktnih situacij spremenilo mesto, kjer predlagatelj sina prevzema. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju izpodbijanega sklepa, da dečkova stiska ob prehodu od matere k očetu (še) ni razlog za ukinitev stikov z očetom. Procesno gradivo izkazuje, da je dečkova čustvena stiska posledica nepravilnega ravnanja in postopanja obeh staršev, ki med seboj neustrezno komunicirata in se prezirata. Nikakor pa ni z verjetnostjo izkazano, da bi bil deček na stikih z očetom ogrožen.
posestno varstvo - prepoved parkiranja - motilno dejanje - zadnje stanje posesti - soposest
Ker se je sodišče že na podlagi listinskih dokazov lahko prepričalo, da je toženec s parkiranim vozilom občasno onemogočal dostop na gradbišče, izvedba dokaza z ogledom na kraju samem ni bila potrebna.
Sodišče je tožencu prepovedalo le takšna ravnanja, ki bi tožnici oteževala ali ji onemogočala prost dostop do parcel 740/4, 740/5, 740/6 in 740/7, k. o. X, in ne vsakršno parkiranje na sporni poti, če slednje tožnice ne ovira.
Zapuščina pokojnega preide po samem zakonu na njegove dediče že v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Dedič se lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave v skladu s prvim odstavkom 133. člena ZD. Če tega ne stori, se šteje, da je dediščino sprejel. Izjava o odpovedi dediščine ali sprejemu dediščine se ne more preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).
URS člen 22.. ODZ člen 1500. SPZ člen 10, 217, 217/2, 225. ZPP člen 8, 285, 339, 339/2-4, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZTLR člen 54. ZZK-1 člen 16, 19.
služnostna pravica hoje in vožnje - priposestvovanje - priposestvovalna doba - priposestvovalna doba pravnih prednikov - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - kršitev pravice do izjave
Pozivanje sodišča k navajanju še dodatnih trditev glede načinov dostopa do zemljišč, katerih del je bila nekoč sporna parcela, pa bi preraslo že v preiskovalno vlogo sodišča, ki ga ZPP ne dovoljuje. Trditveno in dokazno breme namreč z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč je omiljeno in to le v primerih, ko stranka, ob zahtevani procesni skrbnosti, ne uspe udejaniti svojega trditvenega bremena. Za tak primer pa, ob znani materialno pravni podlagi (določbe o priposestvovanju), s katero bo sodišče okvalificiralo ugotovljena dejstva, ni šlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče zaradi neustrezne izvedbe materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do izjave, ki bi prerasla v kršitev tožnikovih ustavnih pravic.
ZPP člen 7, 105a, 105a/3, 212, 328, 328/1. ZST-1 člen 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5, 12.
popravni sklep - vsebinski popravek - oprostitev plačila sodne takse - odlog ali obročno plačilo sodne takse - pravna oseba - premoženjsko stanje
Drži pritožbeni očitek, da s popravnim sklepom sodišče prve stopnje ni popravilo očitne pisne pomote, ampak je vsebinsko spremenilo v izreku sodbe sprejeto odločitev. Ker je popravilo oziroma spremenilo identiteto pravdne stranke, v korist katere je odločilo, in del obrestnega zahtevka, izpodbijani sklep po svoji naravi ni popravni sklep v smislu 328. člena ZPP.
Pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse se ne upošteva le finančno in likvidnostno stanje pravne osebe, temveč njeno celotno premoženjsko stanje (peti odstavek 11. člena ZST-1). Zato ne drži pritožbeno stališče, da že samo dejstvo večletnega poslovanja z izgubo in obstoj negativnega kapitala utemeljuje oprostitev plačila sodne takse.
Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje ob uradnem preizkusu ugotovilo, da je izdalo napačen plačilni nalog za odmero sodne takse za pritožbo, zato ga je s sedaj izpodbijanim sklepom razveljavilo (peti odstavek 34.a člena ZST-1). Posledično toženka nima pravnega interesa za vlaganje ugovora oziroma predloga za obročno plačilo sodne takse, kot je določena v razveljavljenem sklepu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084577
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - storitev kaznivega dejanja - izostala dokazna ocena izpovedi priče - sodelovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - član hudodelske združbe - ukvarjanje s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - varnostni ukrep - odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona - izrekanje varnostnih ukrepov - fakultativni odvzem predmetov - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi sodbe - obrazloženost sodne odločbe
Državni tožilec pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izpovedbe priče A. A. ni niti povzelo, niti pojasnilo ali je pri svoji odločitvi izpovedbo te priče upoštevalo, zato ni mogoče preizkusiti ali je izpovedba priče A. A. relevantna ali ne. Zagovornik obtoženca pravilno izpostavlja, da v sodbi ni z ničemer pojasnjena storitev kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu v okviru hudodelske združbe. Sodba prav tako nima razlogov niti o ustreznosti konkretizacije zakonskega znaka "ukvarjanje", ki se očita obtožencu, niti o dokazanosti tega očitka.
Zagovornik obtoženca v pritožbi tudi pravilno izpostavlja relevantno sodno prakso v zvezi z drugo kvalificirano izvršitveno obliko, to je povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in pravilno poudarja, da je ta zakonski znak podan takrat, kadar je nevarnost konkretna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba tudi o tem nima zadostnih razlogov.
Pravilno pritožnik opozarja tudi, da odločba o varnostnem ukrepu odvzema telefona ne zadosti zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe in je tudi v zvezi s to odločitvijo podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.