Tožnik si tudi v primeru, če bi s tožbo uspel, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Ne zgolj zato, ker pritožba zoper sklep I U 1245/2023 ni bila vložena, ampak tudi zato, ker je rok, v katerem bi bilo mogoče vložiti pritožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, iztekel.
Sodišče pojasnjuje, da so se v upravno-sodni praksi že izoblikovala stališča, da pri javnih razpisih ne gre za odločanje o pravici stranke, temveč za javnopravno stvar, in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Toženka je bila tako pri izvedbi Javnega razpisa vezana na omejitve, ki izhajajo iz Ustave RS in zakona.
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora glede tožbenega zahtevka za odpravo izpodbijanega sklepa. Njegovo gibanje po izpodbijanem sklepu ni več omejeno, saj je bil 24. 4. 2024 predan Republiki Hrvaški, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.