Izčrpanost rednih pravnih sredstev je predpostavka oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo vložene tožbe.
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Edini relevanten razlog, ki se nanaša na izpodbijano odločbo je zatrjevanje tožnika, da bi nastala škoda z vrtanjem do globine 20 m in več, saj bi se vrtine izvajale na območju neregistriranih vodnih virov in mikoriznem koreninskem sistemu.
Navedbe o resni in nepopravljivi škodi s pripravljalnimi deli so tako ostale le na ravni zatrjevanj tožnika. Prav tako s tem ne bi nastala neposredno škoda tožniku, ampak tretjim. S tem pa ni zadoščeno zahtevi za nastanek resne škode v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene.
Izdaja (odložitvene) začasne odredbe v zadevi ne more temeljiti na samem dejstvu razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oz. v povezavi z njim tožniku lahko nastala, še preden bi sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, ali je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.
Sodišče ugotavlja, da je ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na tožnikovo izgubo statusa, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter (grozečo) izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobene druge pridobitne možnosti, izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, sodišče ugotavlja, da je z zadostno verjetnostjo izkazano, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oz. pravno varovani interes nasprotne stranke oz. da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu na ustnem delu PDI očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Po presoji sodišča razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal.
Zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita PDI ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega organa. Ker tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo zavrglo.
Za tožnico je sporna odločitev glede statusa nerezidenta od 1. 6. 2013 do vključno 15. 7. 2015, ki je v izreku izpodbijane odločbe ni. To pomeni, da v tem upravnem sporu izpodbija tisto, o čemer tožena stranka sploh ni odločila. Izrek izpodbijane odločbe vsebuje le odločitev o ugotovitvi nerezidentskega statusa od 16. 7. 2015 dalje, ki pa je za tožnico ugodna in je tožnica ne izpodbija. Odprava te odločitve bi bila tožnici v škodo.
Izrek odločbe je osrednji in najpomembnejši sestavni del odločbe, saj se z njim odloči o pravici oziroma obveznosti posameznika v upravni zadevi, ki je predmet postopka, vsebina te odločitve pa mora biti formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v izreku. Samo izrek odločbe, ne pa njena obrazložitev, namreč postane dokončen in pravnomočen in kot tak zavezuje.