odločba o vrnitvi tujca - izpodbojna tožba - ugotovitvena tožba - pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje tožbe
Pravilno (vsebinsko) oblikovanje tožbenega zahtevka je v dispoziciji tožnika, ki lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) tožbeni zahtevek za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, pod pogojem seveda, da to ne posega v pravni položaj drugih strank, da se spremenjena ali dopolnjena tožbena zahteva opira na izkazani pravni interes, usmerjen v izboljšanje tožnikovega pravnega položaja, če bi s tožbo uspel.
V primeru izvršitve upravne odločbe, kot je v konkretnem primeru, ko je tožnik že zapustil RS, je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, ki pa je tožnik ni vložil oz. prvotnega zahtevka ni spremenil.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - začasna odredba v upravnem sporu - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - težko popravljiva škoda - učinkovito sodno varstvo
Tožeča stranka je po oceni sodišča izkazala, da objektov za oglaševanje, ki bi bili odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo sodišča v sporu in s tem o izpodbijani odločbi, ne more nadomestiti z novimi, saj na lokaciji teh objektov trenutni prostorski akt ne določa več lokacije za postavitev objektov za oglaševanje. Sodišče tudi ugotavlja, da bi izvršitev izpodbijane odločbe pred odločitvijo o tožbi lahko posegla v pravico tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva. Kot izhaja iz tožbe, tožeča stranka zatrjuje, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena zakonito in da so bili potrebni pogoji za njuno postavitev v času gradnje izpolnjeni. O teh vprašanjih, vsekakor spornih glede na ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, bo sodišče odločalo v glavnem sporu. Če bi bili objekti odstranjeni pred pravnomočno odločitvijo o sporu, bi bilo sodno varstvo lahko izvotleno, saj tožeča stranka tudi v primeru uspeha s tožbo objektov ne bi mogla ponovno postaviti zaradi sprememb prostorskega akta.
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda
Po presoji sodišča tožnik obstoja škode in njene težke popravljivosti v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa ni izkazal s stopnjo verjetnosti, saj je zgolj pavšalno navedel, da bi mu bila po njegovem prepričanju z izvršitvijo akta prizadejana težko popravljiva škoda. Tožnik torej ni z ničemer izkazal, zakaj bi izvršitev izpodbijanega sklepa zanj predstavljala težko popravljivo škodo.
inšpekcijski postopek - objekt za obveščanje in oglaševanje - začasna odredba
Ker v obravnavani zadevi zaradi spremenjenih prostorskih predpisov po realizaciji izpodbijane odločbe vzpostavitev v prejšnje pravno stanje nesporno ne bi bila več mogoča, je za ohranitev učinkovitosti sodnega varstva, ki ga tožnica uveljavlja s to tožbo, potrebo izvrševanje izpodbijane odločbe zadržati. V nasprotnem primeru bi pravno varstvo v upravnem sporu izgubilo vsak smisel, tožnici pa bi bila s tem kršena z Ustavo zajamčena pravica do sodnega varstva, saj se ta pravica lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito.
Osnovni namen začasne odredbe je zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva. To ne bi moglo doseči namena, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, že med postopkom nastanejo težko popravljive škodljive posledice oziroma ji med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bi izničilo poznejši uspeh v postopku. Posledica izrečenega ukrepa, katere vzrok je spremenjena normativna ureditev, lahko vpliva na pravico do učinkovitega sodnega varstva, katere zagotovitev je namen začasne odredbe.
tožba v upravnem sporu - tožba zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin - subsidiarni upravni spor - dopolnitev tožbe - nepopolna tožba
Tožnica v tožbi navaja več dejanj več državnih organov. Pri posameznem dejanju so bili sicer navedeni določeni elementi, pri tem pa niti eno dejanje ni bilo razumljivo določeno tako, da bi sodišču omogočalo presojo, ali je bilo z njim poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine in katere. Ker tožnica v postavljenem roku ni odpravila pomanjkljivosti tožbe tako, kot jo je pozvalo sodišče in zato tožba ostaja nepopolna in nerazumljiva ter je zaradi tega ni bilo mogoče obravnavati, jo je sodišče zavrglo.
ZKUASP člen 13, 13/1, 13/1-12, 22, 22/1, 25, 25/1, 25/1-16. ZUP člen 43. ZUS-1 člen 17, 20, 20/3, 20/4, 20/7, 36, 36/1, 36/1-3.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - dovoljenje za kolektivno upravljanje - priznanje statusa stranskega udeleženca
Ko pravna oseba postane kolektivna organizacija, njeno upravljanje ureja ZKUASP oziroma njen status, ki mora biti v skladu z ZKUASP. Upravljanje pravne osebe s statusom kolektivne organizacije je v ZKUASP urejeno drugače kot v ZZ.
ZKUASP za čas, ko je pravna oseba kolektivna organizacija, ustanoviteljem v zvezi z upravljanjem kolektivne organizacije ne zagotavlja nobenih posebnih pravic. Nasprotno, v 12. točki drugega odstavka 13. člena ZKUASP je kot pogoj za pridobitev dovoljenja za kolektivno upravljanje določeno, da so se ustanovitelji odpovedali upravljavskim pravicam v pravni osebi v korist članov kolektivne organizacije. To pomeni, da ustanovitelji ex lege izgubijo posebne pravice upravljanja zavoda ali druge pravne osebe (če jih imajo po zakonu) v trenutku, ko je (prvo) dovoljenje za kolektivno upravljanje dokončno oziroma pravnomočno. Od tedaj dalje sodelujejo pri upravljanju kolektivne organizacije le, če so člani kolektivne organizacije, člani poslovodstva ali člani nadzornega odbora, saj so se po citirani določbi zakona posebnim ustanoviteljskim pravicam odpovedali še preden je bila kolektivna organizacija ustanovljena, kar je bil pogoj za njeno ustanovitev.
Edina dejavnost te organizacije je za kolektivno upravljanje vedno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v imenu in za račun več imetnikov.
V obravnavanih zadevi je bila dopustnost tožbe zoper Dovoljenje odvisna od rešitve tožbe zoper sklep, s katerim je bila udeležba tožnika kot stranskega udeleženca v postopku izdaje tega Dovoljenja zavrnjena. Ker je sodišče pravnomočno odločilo, da tožnik v postopku, v katerem je bilo izdano Dovoljenje, ni imel položaja stranskega udeleženca, je tožbo zoper dovoljenje zavrglo.
Določbo (pred novelo ZUS-1C) četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 je treba razlagati tako, da je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na materialno pravnomočno sodbo tako glede izreka kot glede nosilnih razlogov, ki ta izrek utemeljujejo. Upravno sodišče je torej vezano na pravnomočno sodbo I U 1019/2020 v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti. Iz nje izhaja, da je bilo že leta 1967 izdano gradbeno dovoljenje za objekt in zavzelo stališče, da se komunalni prispevek v primeru, če je bil objekt v zvezi z gradbenim dovoljenjem priključen na komunalno opremo in je bil za priključitev plačan komunalni prispevek, obravnava kot objekt, katerega zmogljivost se povečuje.
Pri odmeri komunalnega prispevka je relevantno, ali je bil objekt, ki se je gradil na podlagi gradbenega dovoljenja, priključen na komunalno opremo in je bil zanj plačan komunalni prispevek. V tem primeru se namreč po relevantnih določbah zakona, Uredbe in Odloka ob nadaljnjih gradbenih posegih na njem (lahko) spreminja njegova površina,4 ne gre pa za novogradnjo. Izjema bi veljala, če bi bil prvotni objekt porušen.5 Le v takem primeru bi se po Zakonu o urejanju prostora, Uredbi in Odloku odmeril komunalni prispevek zaradi graditve objekta, tj. za novogradnjo (in ne za povečanje zmogljivosti).
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška tarifa - stroški odvetnika - pravni interes - neobrazložena odločba - sklenitev sodne poravnave
Po mnenju sodišča je pravilno stališče toženke, da je predlog za sodno poravnavo že po naravi stvari del sodne poravnave, za katero je v tar. št. 3 OT izrecno predpisana nagrada, ki je bila v konkretnem primeru tožniku priznana v višini 2.000 točk. Po presoji sodišča tako ni podlage za to, da bi se odvetniku za sestavo predloga za sklenitev sodne poravnave še dodatno priznala nagrada po tar. št. 20/1 OT, saj je očitno, da po vsebini ne gre niti za obrazložen odgovor na tožbo niti za obrazloženo vlogo niti za ugovor zoper plačilni nalog.
sklep o uvedbi postopka - omejitev lastninske pravice - upravni akt - pravne posledice
Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ, po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 125, 125/1, 126, 126/1, 126/6, 133. ZUS-1 člen 65, 65/1.
davek od nenapovedanih dohodkov - zastaranje - začetek teka zastaranja - absolutno zastaranje - spor polne jurisdikcije
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
upravni spor - molk organa druge stopnje - tožba zaradi molka organa - pozneje izdan upravni akt - odločitev o pritožbi - zavrnitev pritožbe - ustavitev postopka
Tožnikov skrbnik za posebni primer je izjavil, da ne vztraja pri tožbi v tem upravnem sporu, zato je sodišče postopek v tej zadevi ustavilo.
upravni spor - izredna pravna sredstva - zahteva za varstvo zakonitosti - nedovoljeno pravno sredstvo
ZUS-1 ureja sistem pravnih sredstev celovito. To pomeni, da določa, katera so redna in katera izredna pravna sredstva v upravnem sporu. Kot redno pravno sredstvo predvideva pritožbo, kot izredni pravni sredstvi pa revizijo in obnovo postopka. Zahteve za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo ZUS-1 torej ne predvideva. To pomeni, da je zahteva za varstvo zakonitosti v upravnem sporu nedovoljena, saj je po zakonu ni mogoče vložiti.
Ker tožnik storitev potrošniškega kreditiranja ne opravlja več, v času odločanja v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njegovi tožbi ugodeno, pravnega položaja ne more izboljšati.
tožba v upravnem sporu - nepopolna tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožnika tudi po pozivu sodišča v smislu 31. člena ZUS-1 v danem roku in vse do dneva izdaje tega sklepa nista popravila tožbe v skladu z napotili sodišča iz poziva sodišča, je bila tožba nepopolna in nerazumljiva, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1.
Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi.
V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 19, 19/1, 19/2, 23. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-1.
ugotovitev sodišča o nepristojnosti po uradni dolžnosti ob predhodnem preizkusu - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču
ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Po drugem odstavku 19. člena ZPP se lahko sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.
Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je v obravnavani zadevi pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. V skladu s 1. točko prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 je v socialnih sporih na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja podana pristojnost socialnega sodišča. Glede na navedeno so podani pogoji, da se sodišče lahko izreče za stvarno nepristojno.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. GZ člen 80, 80/9.
uporabno dovoljenje - upravni spor - stranka v postopku - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožeča stranka na podlagi devetega odstavka 80. člena GZ-1 nima pravice kot stranka sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, tudi nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu.
gradbeno dovoljenje - manj zahteven objekt - soglasje - dejansko stanje - nedovoljena tožbena novota
Ob dejstvu, da je tožnik nesporno bil obveščen o poteku postopka izdaje gradbenega dovoljenja in bil hkrati s strani Upravne enote Maribor pozvan na udeležbo v postopku, sodišče ne dvomi, da se je tožnik zavedal, da je v teku postopek izdaje gradbenega dovoljenja in da bi ob potrebni skrbnosti, ko je nekaj podpisoval moral in mogel vedeti, da se soglasje nanaša na zadevo, povezano v zvezi z gradnjo protipoplavnih ukrepov.
Upoštevajoč, da je tožnik soglasje k projektni dokumentaciji nesporno podpisal, so vse navedbe o tem, da naj bi bil z zvijačo zaveden sicer šele v aprilu, kar ni časovno povezano s soglasjem z dne 18. 1. 2023 (ki so sicer prepozne), oz. da ni razumel oz. mogel prebrati zaradi starosti (torej v zmoti) in da to naj ne bi bila njegova prava volja v smislu predpostavk za veljavnost soglasja za konkretni upravni spor, nerelevantne.
poseg v človekove pravice - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu
Zahtevo, da morajo biti pred začetkom upravnega spora, ki se začne s tožbo, izčrpana redna pravna sredstva zoper upravni akt, določa prvi odstavek 6. člena ZUS-1, po katerem upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni storila. Po presoji sodišča tožnika ne izpolnjujeta procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, določene v 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavanem primeru je bila zoper prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, ki je tožnika nista vložila.
ZPP člen 80, 81, 81/5. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
tožba - skrbništvo - odvzeta poslovna sposobnost - zakoniti zastopnik - odobritev procesnih dejanj pravdno nesposobne stranke s strani njenega skrbnika - zavrženje tožbe
Upoštevajoč dejstvo, da tožnica nima procesne sposobnosti za vložitev tožbe pred sodiščem, njen skrbnik pa se z vložitvijo predmetne tožbe ne strinja, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 81. člena ZPP tožbo zavrglo.
Glede tožničine zahteve za postavitev posebnega skrbnika sodišče še pojasnjuje, da le-temu ni sledilo, saj tožnica že ima določenega skrbnika, nezadovoljstvo oziroma nestrinjanje z delom skrbnika pa samo po sebi še ni razlog, da bi sodišče postavilo drugega skrbnika. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo, ko bi šlo za očitno nasprotje interesov (kolizijo) med interesi skrbnika in tožnice.