V konkretnem primeru je izvedenka s pomočjo strokovnih pravil ocenjevala ali osebni stiki ogrožajo otrokov duševni in telesni razvoj. Izvedensko mnenje je dopolnila ustno na glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje je na seji senata ocenilo, da je njena dopolnitev izvedenskega mnenja neverodostojna. To pomeni, da je sodišče druge stopnje spremenilo dokazno oceno dokaza, ki je bil neposredno izveden pred sodiščem prve stopnje, ne da bi razpisalo pritožbeno obravnavo.
S takšnim ravnanjem je pritožbeno sodišče kršilo načelo neposrednosti in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347., 348. in 358. členom ZPP.
Cilj predodelitve otroka ni doseči realizacijo že dogovorjenih ali določenih stikov z otrokom, predodelitev ni sredstvo za obračunavanje med staršema, pa tudi procesa odtujevanja otroka, čeprav je zanj škodljiv, ni mogoče enostavno odpraviti s predodelitvijo drugemu staršu.
Dvoma v pravilnost takšne odločitve ne vzbuja dejstvo, da sodišči nista opravili neformalnega razgovora z otrokom. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, jasno izražena otrokova volja tudi za tožnico ni sporna, zato ni videti pravega razloga, zakaj bi moralo sodišče otroka ponovno obremenjevati s konfliktom staršev in ga izpostavljati psihičnim pritiskom in neprijetnim občutkom.