Pravica strank in stranskih udeležencev do vpogleda v spis, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, je procesne narave, saj je del njihovega procesnega položaja v njihovem "lastnem" upravnem postopku. Pri tretjih osebah, ki niso neposredno udeležene v postopku, pa je pravna narava te pravice drugačna. Zanje pravica iz drugega odstavka 82. člena ZUP ni del njihovega procesnega položaja v upravnem postopku, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč je posebna zakonska pravica, ki ima svoj specifični namen in se o njej odloča v posebnem postopku.
Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je ta, da lahko vsakdo z vpogledom v upravni spis (v "tujem" postopku) pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo (v nekem pravnem postopku) pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tako tudi postopek odločanja upravnega organa o pravici tretje osebe do vpogleda v spis ne poteka v okviru primarnega upravnega postopka, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč gre za poseben postopek, v katerem se odloča o samostojnem zahtevku tretje osebe, ki želi vpogledati v spis zadeve, pri čemer se presoja samo to, ali vlagatelj z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazuje pravno korist. Na to, da je treba ta postopka obravnavati ločeno, kaže tudi dejstvo, da ZUP ne določa, da je mogoče vpogledati v spis samo v času trajanja upravnega postopka. Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP je mogoče dokumente pregledovati, prepisovati in preslikati tudi po končanem upravnem postopku. Edini pogoj je torej, da vlagatelj zahteve izkaže svojo pravno korist.
Odgovor na vprašanje, ali ima biološka mati rejenca pravico do vpogleda v upravni spis glede upravnega postopka, v katerem se odloča o odvzemu rejniškega dovoljenja osebi, pri kateri je njen mladoletni otrok nameščen na podlagi rejniške pogodbe, je odvisen od odgovora, ali je z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala, da bi imela od tega vpogleda pravno korist.
Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje.
ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na drugo osnovno šolo potrebno soglasje staršev ali ne).
Presoja, ali je prepis otroka na drugo osnovno šolo vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in zato terja sporazum staršev o tem (drugi odstavek 151. člena DZ), je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Nasprotovanje enega od staršev pa pomeni, da obstaja možnost, da gre za tako vprašanje. Če eden od staršev s prepisom ne soglaša, je torej treba presoditi utemeljenost njegovega nasprotovanja temu prepisu, tako z vidika vprašanja, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, kot z vidika utemeljenosti razlogov za nasprotovanje temu prepisu. O tem je pristojno odločati okrožno sodišče v posebnem nepravdnem postopku za varstvo koristi otroka, ki ga ZNP-1 v 7. oddelku Drugega dela posebej ureja tudi za vprašanja izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.
Ravnatelj osnovne šole ni pristojen ne za presojo o tem, ali gre pri prepisu otroka za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, še manj za presojo, ali je nasprotovanje temu prepisu (ne)utemeljeno. Zato v primeru, ko eden od staršev prepisu nasprotuje, o tem ne more odločiti, čeprav je vlogo za prepis podal tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. To pomeni, da o prepisu (čeprav gre za šolo v šolskem okolišu otrokovega stalnega prebivališča) v takem primeru lahko odloči le, če je ta sporazum nadomestila odločitev pristojnega sodišča.
Napačna je razlaga nižjih sodišč, da slovensko sodišče o vrnitvi otroka ni moglo ponovno odločati, ker je hrvaško sodišče predlog za vračilo otroka po Haaški konvenciji že zavrnilo. Slovensko sodišče sicer res ni bilo pristojno za odločanje o vrnitvi otroka po Haaški konvenciji, ker po njej vselej odloča sodišče v državi neupravičene premestitve. Bilo pa je pristojno o tem vprašanju odločati po Uredbi, ki pristojnost za meritorno odločanje o starševskih vprašanjih daje sodišču v državi izvora ter "zadnjo besedo” tudi glede vrnitve otroka pridržuje istemu sodišču.
Vrnitev otroka v državo izvora ni nujen predpogoj za meritorno odločanje. Če se otrok še vedno nahaja v državi neupravičene premestitve, je sodišče v državi izvora resda soočeno z večjimi težavami pri pridobivanju dokazov, ki pa zaradi pravosodnega sodelovanja med državami niso nepremostljive.
Ker je bil dokaz z DNK analizo predlagan, (pritožbeno) sodišče pa ga ni izvedlo, je preuranjeno sklepalo o nemožnosti njegove izvedbe ter ugotovitev očetovstva oprlo na izvedbo ostalih dokaznih predlogov. Sprejeta odločitev zato odstopa od dosedanje prakse Vrhovnega sodišča.
Toženčeva revizijska teza je, da je z izpodbijano sodbo neutemeljeno prikrajšan v svoji pravici do stikov s hčerkama. Ta teza drži, a le deloma: ni v celoti prikrajšan za pisne stike (da je obseg pisnih stikov premajhen, ne uveljavlja), je pa prikrajšan za osebne stike (osebna srečanja in druženja). Ali je to prikrajšanje, ki sicer pomeni hud poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja oziroma v roditeljsko pravico, utemeljeno, pa je odvisno od presoje, ali stiki hčerkama res niso v korist, kot (smiselno) izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj. Presoja o tem mora temeljiti na konkretnih okoliščinah primera in sicer na tistih, ki so obstajale ob zaključku glavne obravnave, saj so samo te okoliščine zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti.