Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila zavrnitev toženkinega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Pojasnilo je, da je sodišče izvedencu ob prvi postavitvi in nato ob dopolnitvi izvedenskega mnenja naložilo različni nalogi in je zato bilo njegovo drugo mnenje vsebinsko različno od prvega. Glede na zgoraj povzeto vsebino obeh izvedenskih mnenj, je prepričljiva ocena obeh sodišč, da je bila razlika v izvedenskem mnenju kljub kratkemu časovnem razmiku utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca.
Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je izvedenca dodatno zaslišalo, ker toženka z zgoraj povzetimi razlogi ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev dodatnega izvedenca s področja klinične psihologije otroka.
Vrhovno sodišče soglaša tudi z oceno, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca klinične psihologije za odrasle. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da na strani očeta ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na takšno osebnostno strukturo očeta ali zdravstveno stanje, da bi bila potrebna ocena vpliva morebitnih duševnih ali osebnostnih motenj na sposobnost za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je torej pravilno ocenilo, da potrebe po specialnem strokovnem znanju glede na ugotovljena dejstva ni bilo.
ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez soglasja staršev otroka zaupalo v njuno skupno varstvo in vzgojo. Je pa višje sodišče pravilno izpostavilo, da bi bilo možno režim, za kakršnega se zavzema toženka, vzpostaviti tudi preko ureditve stikov. Vendar je višje sodišče ocenilo, da glede na ugotovljene okoliščine to deklicama ne bi bilo v korist.
Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da imata starša zelo različen način življenja, da ne sprejemata drugačnosti drugega, kar je stalen vir medsebojnih očitkov. Sodišči sta ugotovili, da sta oba od staršev primerna za vzgojo in varstvo, da pa ne sodelujeta in ne komunicirata, kar je pomembna ovira za vzpostavitev ureditve, ki bi od staršev zahtevala veliko medsebojnega usklajevanja.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali premoženje, pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti s kaznivim dejanjem, predstavlja skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev.
Vsako od sodišč nižjih stopenj je svoje sklepe napravilo ob upoštevanju rezultatov dokazovanja z več različnimi dokaznimi sredstvi in ob uporabi kombinacije metod – šlo je torej za kompleksno dokazno oceno. Že zato, ker so bila odločilna dejstva ugotavljana tudi s pomočjo zaslišanja strank in prič, pa pri tem pritožbeno sodišče, ki jih ni neposredno zaslišalo, ni bilo v enakovrednem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče. Toženka zato v reviziji utemeljeno opozarja, da brez oprave pritožbene obravnave ne bi smelo ugotoviti dejanskega stanja drugače kot sodišče prve stopnje.
Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob stališču, da je bila prvotno, s sodno poravnavo določena preživnina za ml. drugega toženca dogovorjena v prenizkem znesku, to preživnino zvišalo, čeprav je prvostopenjsko sodišča ugotovilo, da se potrebe toženih strank in zmožnosti tožeče stranke niso spremenile.
Presoja ničnosti izjave o priznanju očetovstva na matičnem področju ni urejena, zato se analogno uporabljajo splošna pravila civilnega prava (86. člen OZ). Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ima takšna pravda praktično enake učinke kot spor o izpodbijanju očetovstva. Ob ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč otrokov oče oziroma moški, ki je priznal otroka za svojega, izgubi status očeta, s tem pa se ne poseže le v njegov osebni status, ampak tudi v osebni status otroka, saj ima odločitev zanj direktne statusne posledice, enake tistim v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.
ZZZDR oziroma DZ priznanje očetovstva in soglasje k priznanju obravnavata kot strogo osebno izjavo volje in ne prepovedujeta, da moški, ki ve, da ni oče otroka, tega prizna za svojega; enako pa velja tudi za mater otroka, ki sme soglašati s priznanjem kateregakoli moškega, s katerim želi izvrševati starševske pravice, ne glede na to, ali med njim in otrokom obstaja biološka povezava.
S sodnim varstvom, ki ga uveljavlja tožnik, pravica druge toženke do poznavanja izvora ne more biti zagotovljena – na obstoječi tožbeni podlagi bi bila namreč le ukinjena vez med njo in pravnim očetom, tj. tožnikom, ne pa tudi vzpostavljena vez z biološkim očetom, kar bi varovalo njene koristi. Ugoditev tožnikovemu zahtevku na temelju pravice do poznavanja izvora bi glede na okoliščine konkretnega primera zato pomenila (le) sredstvo za razbremenitev starševskim dolžnostim tožnika (in s tem izgubo preživninskega zahtevka druge toženke), kar ni njen namen.
Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo.
Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko po 44. členu OZ poslovno sposobna oseba, ki je pogodbo sklenila, ko je bila poslovno omejeno sposobna, v treh mesecih po pridobitvi poslovne sposobnosti zahteva razveljavitev pogodbe. Če razveljavitve pogodbe ne zahteva, s svojo pasivnostjo pogodbo odobri. Pravilna je razlaga, da ima zaradi posebnega varstva poslovno nesposobne osebe, oseba to pravico ne glede na to, da so že potekli roki, ki so sicer določeni za izpodbijanje pogodbe (99. člen OZ). To določbo je treba zaradi varstva drugega toženca uporabiti tudi v tem primeru.
Pravilno je tako stališče, da je drugi toženec s tem, ko ni pravočasno vložil tožbe za razveljavitev Sporazuma, s svojo pasivnostjo pogodbo odobril. Posledično je pravilna odločitev obeh sodišč, da je sporazum z dne 22. 10. 2012 veljaven, drugi toženec pa pasivno legitimiran za plačilo prevzete obveznosti.