Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo.
Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko po 44. členu OZ poslovno sposobna oseba, ki je pogodbo sklenila, ko je bila poslovno omejeno sposobna, v treh mesecih po pridobitvi poslovne sposobnosti zahteva razveljavitev pogodbe. Če razveljavitve pogodbe ne zahteva, s svojo pasivnostjo pogodbo odobri. Pravilna je razlaga, da ima zaradi posebnega varstva poslovno nesposobne osebe, oseba to pravico ne glede na to, da so že potekli roki, ki so sicer določeni za izpodbijanje pogodbe (99. člen OZ). To določbo je treba zaradi varstva drugega toženca uporabiti tudi v tem primeru.
Pravilno je tako stališče, da je drugi toženec s tem, ko ni pravočasno vložil tožbe za razveljavitev Sporazuma, s svojo pasivnostjo pogodbo odobril. Posledično je pravilna odločitev obeh sodišč, da je sporazum z dne 22. 10. 2012 veljaven, drugi toženec pa pasivno legitimiran za plačilo prevzete obveznosti.
Odgovor na revizijsko vprašanje ali je podana aktivna legitimacija enega izmed bivših zunajzakonskih partnerjev, da preden so ugotovljeni obseg in deleži na skupnem premoženju bivših zunajzakonskih partnerjev, z zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve zahteva izplačilo svojega deleža skupnih vlaganj v nepremičnino od tretje osebe (staršev bivšega zunajzakonskega partnerja) kot lastnika te nepremičnine, ne da bi s tožbo zajel tudi bivšega zunajzakonskega partnerja, je pritrdilen.
Pritožbeno sodišče razloga za drugačno odločitev in s tem za obid argumenta precedensa ni pojasnilo. S precedenčnimi stališči se ne le ni soočilo, marveč jih je ignoriralo. Tak, neobrazložen odstop od sodne prakse, predstavlja kršitev ustavnega jamstva do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da je dedičevo ravnanje do zapustnika razlog za razdedinjenje, če tudi po merilih širših družbenih norm (in ne le po merilih zapustnika) pomeni hujšo kršitev moralne dolžnosti. In revizijsko sodišče mu pritrjuje, da je bilo glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ravnanje toženke prav tako: objektivno gledano z vidika širših družbenih norm je bilo grdo, zavržno, toženkin subjektivni odnos do matere pa (najmanj) nespoštljiv in v nasprotju z njenim dostojanstvom.
Pojem "urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema" je treba v kontekstu stroge obličnostne zahteve iz 1. točke 47. člena ZN razlagati zožujoče, torej v skladu z namenom postrožene oblike, ki varuje pred nepremišljenimi razpolaganji s premoženjem, ki so posledica občutljivih in kompleksnih ter večplastnih odnosov med zakoncema, in ki bi usodno vplivali na nadaljnje življenje kateregakoli od njiju. Zaveza enega, da bo začasno, dokler ne razdelita skupno premoženje drugemu kot odmeno za izključno uporabo skupnega stanovanja plačeval določen denarni znesek, ne pomeni pomembne, zlasti pa ne za bodoč premoženjski položaj kateregakoli od njiju usodne ureditve premoženjskih razmerij.
Za razliko od darilne pogodbe, ki je dvostranski posel, saj zahteva sodelovanje (izjavo volje) obeh pogodbenih strank, preklic darila učinkuje le na podlagi enostranske izjave darovalca, ki ima oblikovalne učinke, saj povzroči prenehanje darilne pogodbe. Oblikovalne pravice so pomembna skupina enostranskih (zavezovalnih) pravnih poslov. Gre za izjavo obligacijskega prava, ki sama po sebi ne vzpostavlja lastninske pravice darovalca. Darovalcu zaradi prenehanja pravne podlage (pogodbe) daje pravico zahtevati vrnitev darila, obdarjenca pa zavezuje, da ga vrne; iz preklica tako izhaja samo zaveza obdarjenca, da opravi vse, da bo darovalec pridobil lastninsko pravico nazaj. Nepremičnino vrne tako, da dovoli, da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa lastninske pravice. Če obdarjenec tega ne stori prostovoljno, mora darovalec vpis doseči s tožbo. Za vnovično vzpostavitev lastninske pravice darovalca na nepremičnini se poleg preklica darila torej zahteva tudi vpis v zemljiško knjigo.