Revizija se dopusti glede vprašanja ali drži stališče sodišča, da ima bivši zakonec - tožnik le zahtevek za ugotovitev terjatve do posebnega premoženja toženke, ne pa za povrnitev vlaganj, saj naj bi tak zahtevek predstavljal že delitev.
Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja. V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.
Nasprotna udeleženca ne substancirata nobenih tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti.
Glede na fazo postopka na zaključek tudi ne vpliva okoliščina o trenutnem bivališču vpletnih, medtem ko je način in kraj izvrševanja stikov vsebinsko vprašanje, ki se lahko vselej ustrezni prilagodi novim, spremenjenim okoliščinam.