Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.
Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 261/2015 z dne 14. 1. 2016 zavzelo stališče, da toženi stranki, če meni, da je njen delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe, temveč (za obrambo svojih pravic iz skupne lastnine) zadostuje ugovor. To pomeni, da tožena stranka zakonsko domnevo o enakih deležih lahko izpodbija že z ustrezno trditveno in dokazno ponudbo, kot ji to nalaga materialno pravo v prvem odstavku 59. člena ZZZDR.
Zunajzakonska partnerja sta v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti na zemljiščih, ki so bila toženkino posebno premoženje, s skupnimi sredstvi zgradila stanovanjsko hišo in začela graditi hlev. To pomeni, da so v konkretnem primeru toženkina zemljišča izgubila svojo pravno naravo posebnega premoženja in se preoblikovala v skupno premoženje tožnika in toženke. Vendar imajo toženkina zemljišča kot znatno večji vložek enega od zunajzakonskih partnerjev k pridobivanju skupnega premoženja (lahko) vpliv na določitev višjega deleža na skupnem premoženju v toženkino korist.
„Zadostna sredstva za preživljanje“ iz 123. člena ZZZDR po presoji Vrhovnega sodišča zajemajo sredstva, s katerimi se lahko pokrije osnovne potrebe invalidov, potrebne za zagotovitev življenjske ravni, primerne spoštovanju njihovega osebnega dostojanstva. To pomeni, da pojem „zadostna sredstva za preživljanje“ (iz prejšnje zakonske dikcije 123. člena ZZZDR) zajema tudi individualizirane posebne potrebe posameznega invalida in ne samo minimalno dohodkovno varnost invalida, kot se zmotno zavzema revident.