Vrhovno sodišče se ne strinja z zaključkom pritožbenega sodišča, da tožnica ni zatrjevala in dokazala, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupno premoženje, zato ne pridejo v poštev določbe 56. člena ZZZZDR, ampak določbe 142. člena ZD. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnica namreč pravočasno podala trditve, da spada dolg pokojnice, ki ga je ta ustvarila v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti v času obstoja zakonske zveze s tožencem, v njuno skupno premoženje, zato zanj solidarno odgovarja toženec. Navedene trditve po presoji Vrhovnega sodišča zadostujejo za presojo, ali je sporni znesek skupno premoženje pokojnice in toženca in zanj odgovarja toženec, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme, da sporna denarna sredstva niso bila porabljena za skupno premoženje oziroma da pokojnica s samostojni dejavnostjo ni pridobivala dohodka v času zakonske zveze s tožencem. Toženec je v zvezi s tem plačilu dolga ugovarjal zgolj iz razloga, ker naj bi njegova solidarna odgovornost v trenutku ženine smrti prenehala, zato po njegovem naj niti ne bi bilo pomembno, ali se je terjatev nanašala na skupno ali posebno premoženje zakonskih partnerjev. Glede na 372. člen ZPP pa so neupoštevne toženčeve navedbe v odgovoru na revizijo, da denarna sredstva niso mogla biti porabljena za skupno premoženje, ker je pokojna toženčeva žena po prejemu zneska padla v komo in čez tri dni umrla.
Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, saj sta ga kupili v času zakonske zveze. Ker pa je toženec v zvezi s stanovanjem sklenil leasing pogodbo in plačal določen del kupnine oziroma leasing obroke že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je toženec v nakup stanovanja vložil del posebnega premoženja. Je pa pritožbeno sodišče nepravilno odločilo, da spada v skupno premoženje 76 % vrednosti stanovanja. Glede na to, da leasing obroki predstavljajo tako poplačilo dela glavnice kot plačilo stroškov financiranja in obresti, je pritožbeno sodišče nepravilno štelo tisto, kar sta pravdni stranki plačali skupaj, izključno na račun kupnine za stanovanje, ki je bila dana prvi lastnici, kar pa je plačal toženec sam pred tem, pa je štelo pretežno na račun obresti in stroškov zaradi financiranja z leasingom. V obravnavani zadevi, ko je toženec za stanovanje sklenil leasing pogodbo z namenom, da bo stanovanje odkupil, in določen del vrednosti leasinga odplačal že pred sklenitvijo zakonske zveze, bi moralo pritožbeno sodišče pri ugotavljanju skupnega premoženja pri izračunu deležev, ki so bili plačani iz posebnega in skupnega premoženja, upoštevati vrednost leasinga (torej tudi stroške in obresti) in ne zgolj kupnine, določene s prodajno pogodbo z dne 10. 11. 2006.
Vrhovno sodišče je po pregledu pravdnega spisa ugotovilo, da toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjal višini tožničinih mesečnih stroškov in da tudi ni konkretiziral ugovora o nezmožnosti plačevanja preživnine. Ker je tožnica že v tožbi višino mesečih stroškov v višini 275,34 EUR opredelila po posameznih postavkah, je sodišče prve stopnje upravičeno prišlo do zaključka, da je njena ocena mesečnih stroškov v višini 275,00 EUR realna. Ker so bile v konkretnem procesnem položaju toženčeve pritožbene navedbe v zvezi z načinom ugotavljanja tožničinih mesečnih stroškov zaradi nekonkretiziranosti očitno neutemeljene, se sodišče druge stopnje do njih ni bilo dolžno opredeliti.
Zakonsko pravo terja, da se življenjske potrebe v zvezi z oddihom otroka prek plačevanja preživnine pravično razporedijo med oba starša. To pravilo pa ne more veljati, ko je konkretni dejanski stan v svojem teleološkem bistvu drugačen, ker so stroški otrokovega oddiha že tako ali tako razporejeni med oba starša, ker otroci v enaki meri počitnikujejo tako z enim kot z drugim staršem. V takšnem primeru gre za izjemen dejanski stan, za katerega je treba uporabiti izjemi prilagojeno pravilo - takšno, kot je tisto v odločbah višjih sodišč, na katere se sklicuje revident.
Stališče sodne prakse je, da je treba določbo četrtega odstavka 421. člena ZPP razlagati ob upoštevanju dejstva, da se življenjske okoliščine nenehno spreminjajo, da pa vsakršna posamična in manjša sprememba ne more povzročiti predodelitve otroka; iti mora za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, ki so utemeljevale sodno odločbo oziroma dogovor, ki naj bi se spremenil.