Pravna podlaga, na katero je oprta izpodbijana odločitev nižjih sodišč, izhaja iz besedila 84. člena ZZZDR. Ta se glasi: (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. (3) Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje.

Očitno je, da so nekatera darila preklicljiva, druga pa ne. Naloga sodišča je, da z ustrezno razlago postavljenega prava, katerega osrednji del je zgoraj povzeta določba, obe skupini daril razmeji.

Mnoge možne razlage pomensko odprtega besedila vseh treh odstavkov 84. člena ZZZDR so lahko ustavnopravno sporne z vidika lastninskopravnega položaja domnevnega obdarjenca.

Pomen zgodovinskega pogleda za obravnavano zadevo je spoznanje, da so darila med zakonci in zaročenci bila predmet posebne obravnave, a nikoli takšne, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice.

Preklic iz 84. člena ZZZDR naj torej rešuje položaje, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo.

Po ponovni preučitvi zadev II Ips 254/2011, II Ips 236/2008, II Ips 603/2007 in II Ips 443/2008 in obravnavane zadeve je Vrhovno sodišče ocenilo, da ne bi smelo na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Procesno ravnanje tožene stranke je namreč treba ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Kadar tožena stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo enakih deležev na skupnem premoženju, jih je treba upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Tak je tudi obravnavan primer.