Na obseg potreb otroka in tudi na razporeditev preživninske obveznosti med starša, lahko odločilno vpliva tudi obseg stikov z otrokom. Kadar otrok preživi pomemben del časa tudi z drugim od staršev, potem tudi drugi od staršev neposredno pokrije del dnevnih potreb otroka.
Osrednja dilema tega revizijskega postopka glede na dopuščeno vprašanje je, ali je sredstva socialne države, ki jih torej rezidenčni starš in otrok prejemata iz javnih sredstev, mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša in otrokovih lastnih dohodkov, ali pa je treba to dejstvo obravnavati (in upoštevati) na kak drug način.
V skrajnem položaju (ko rezidenčni starš in otrok nimata sploh nikakršnih lastnih sredstev) bo tak, drugačen pristop sodišču namreč narekoval, naj presodi, kolikšno preživninsko breme je preživninski zavezanec (v mejah ugotovljenih potreb otroka) zmožen nositi.
Sodišče torej tu ne bo razporejalo preživninskega bremena med oba starša, ker (v tem primeru rezidenčni starš) sploh ni sposoben nositi nikakršnega preživninskega bremena, marveč ga bo namesto njega nosila kvečjemu država. Nosila pa ga bo v skladu z načelom socialne države (2. člen Ustave) in v povezavi s prvenstveno obveznostjo starša, da vzdržuje svojega otroka (54. člen Ustave), šele tedaj, če niti preživninski prispevek drugega starša ne bo zadoščal za minimalno zadostitev otrokovih potreb.
Tako kot so dejanski položaji lahko sestavljeni iz več med seboj ločenih prvin, velja enako tudi glede pravnih institutov. Posamezen pravni institut je običajno sestavljen iz več različnih pravnih pravil. Pri uporabi analogije, kot uveljavljenem sredstvu zapolnjevanja pravnih praznin, je treba imeti pred očmi (tudi) omenjeno sestavljenost dejanskih in pravnih institutov. Uporaba analogije je namreč vrednotno utemeljena le dotlej, dokler sta si urejeni in neurejeni pravni primer med seboj v bistvenem enaka ali še z drugimi besedami: dokler vsebujeta enak oziroma skupen vrednotni temelj, prek katerega oba položaja lahko primerjamo (tertitum comparationis). To pa ne velja nujno glede vseh pravnih pravil, ki tvorijo določen pravni institut. Pri sestavljenem pravnem institutu bo torej lahko podan položaj, ko bo sodišče neurejen pravni primer reševalo z uporabo analogije tako, da se bo oprlo na eno pravno pravilo, ne pa na celoto pravnih pravil, ki tvorijo posamezen pravni institut.
Iz tega sledi, da mora tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o pripoznanju očetovstva, veljati enak rok, kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve. To pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR.
Ker objektivni rok po odločbi Ustavnega sodišča v zadevi U-I-251/14 posega v pravice očeta iz 35. člena Ustave, mora to veljati za obe skupini pravnih očetov. Zapolnjevanje pravne praznine s pravno urejenim (analognim) primerom iz drugega odstavka 99. člena OZ bi bilo zato protiustavno. Uporaba analogije mora, kot že rečeno, slediti razlogom, ki utemeljujejo njeno uporabo, ne pa povzročati
protiustavnega stanja.