Ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.
Obseg obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje določa 360. člen ZPP, po katerem mora sodišče presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Obrazložitev sodišča druge stopnje mora biti taka, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo. Opustitev odgovora na relevantne pritožbene navedbe pomeni tudi kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen Ustave RS) in pritožbe (25. člen Ustave RS), kar se v pravdi izrazi kot absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku s takšnim ravnanjem ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegove pritožbe pred sodiščem druge stopnje, ne pomeni pa, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti (v smislu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je mogoče ugotoviti, zakaj in na podlagi česa je sodišče tako odločilo.
Tožnik je že v tožbi navedel, da je v matičnem registru kot oče mladoletnega drugega toženca vpisan tretji toženec, da želi njegovo očetovstvo izpodbiti in nato doseči ugotovitev, da je sam njegov oče. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik že z vložitvijo tožbe 16. 12. 2011, torej pred iztekom enoletnega prekluzivnega roka, vložil tožbo za izpodbijanje očetovstva, le da ta ni bila pravilno oblikovana. Tako ni pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je šlo za prepozno spremembo tožbe po 184. členu ZPP.
V primeru, ko toženec ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne sme izpeljati proti njegovi volji. Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP), pri delitvi stvari v solastnini, pa se med solastnike praviloma razdeli posamezna stvar, razen seveda, če solastniki predlagajo, da se obenem delijo tudi druge solastne stvari.
Poleg tega toženec utemeljeno ugovarja, da sodišči prve in druge stopnje tudi nista pravilno uporabili petega odstavka 70. člena SPZ. Solastnik namreč lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če to predlaga ali vsaj s tem soglaša. Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost.
Ker sta toženca solastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi izročilne pogodbe (sklenjene z O. U., ki je enostransko razpolagala s skupnim premoženjem), ki ni bila nikoli izpodbita, nista pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 51. in 59. člena ZZZDR.
V primeru, če je eden od zakoncev (ali oba) samostojni podjetnik posameznik (s. p.), je del skupnega premoženja lahko tudi podjetniško organizirano premoženje, če je pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje. To pa pomeni, da so tudi obveznosti, nastale v zvezi z opravljanjem podjetniške dejavnosti v okviru s. p.-ja, lahko obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, za katere odgovarjata zakonca nerazdelno (kot to določa drugi odstavek 56. člena ZZZDR).