Stopnja konkretizacije otrokovih stikov v sodni odločbi je odvisna od zmožnosti medsebojne komunikacije staršev. Če sta starša zmožna medsebojnega sporazumevanja o otrokovih stikih oziroma ko stopnja soglasja med njima to dopušča, je lahko okvir stikov določen nekoliko bolj ohlapno. Če pa medsebojna komunikacija med staršema ni mogoča ali je zelo otežena, morajo biti zaradi varstva koristi otrok stiki v odločbi določeni natančno in jasno.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik zadostil dolžnosti substanciranja, kar je razvidno že iz v obrazložitvi povzetega dokaznega predloga. Dokazno temo očitno obsegajo njegova psihična in voljna stanja v kritičnem času, ki v konkretnem primeru spadajo v sklop odločilnih dejstev za presojo tožnikove razsodnosti. Tožnik je utemeljil tudi primernost dokaza z življenjem pri očetu. Zavrnitev dokaznega predloga pa je še posebej problematična glede na dokazno stisko glede tožnikovega zdravstvenega stanja v relevantnem času, ki jo je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo. Navedlo je, da dokaz z izvedencem v konkretnem primeru ne more imeti take dokazne moči, kot bi jo lahko imel, če bi izvedenec imel na razpolago objektivne podatke, izpovedbe prič ali medicinsko dokumentacijo. Revizijskim očitkom glede kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje V. Č. je po navedenem mogoče pritrditi.
Pri ugotavljanju višine tožnikovega prikrajšanja po razpadu zunajzakonske skupnosti zaradi vlaganj v nepremičnino v solasti zunajzakonskega partnerja in tretje osebe se ne upošteva korist zaradi brezplačnega bivanja v stanovanju v času trajanja zunajzakonske skupnosti in ob soglasju solastnikov nepremičnine.
Metoda, ki sta jo uporabili nižji sodišči, ko sta ugotovili zgolj višino vlaganj, ne pa tudi povečane vrednosti nepremičnine, nato pa od tako ugotovljene višine vlaganj še odšteli korist zaradi brezplačne uporabe stanovanja, je materialnopravno zmotna.
Tožnica uveljavlja terjatev po pravilih o neupravičeni obogatitvi iz naslova skupnih vlaganj v nepremičnino tretjega. Takšna terjatev je, glede na zakonsko opredelitev skupnega premoženja (da zakonca razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno - 52. člen ZZZDR) kolektivna. Napačno je stališče, da je zato potrebno sodelovanje obeh (bivših) zakoncev v postopku. Vrhovno sodišče je v zvezi z vprašanjem nujnega in enotnega sosporništva že zavzelo stališče, da s tožbo ni treba zajeti vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, kadar se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju.