Določbe 81. člena ZZZDR ni mogoče razumeti tako, da se lahko ob razvezi zakonske zveze določi znesek za preživljanje le v primeru, ko gre za zakonca, ki nima dovolj sredstev za najnujnejše življenjske stroške oz. sploh nima nobenih sredstev za življenje (in si jih sam tudi ne more pridobiti), ampak jo je treba uporabiti tudi v primerih, ko se zaradi razveze zakonske zveze socialni in premoženjski položaj enega od zakoncev bistveno spremeni (poslabša). Položaj zakonca se namreč samo zaradi razveze zakonske zveze vendarle ne bi smel bistveno poslabšati. To seveda velja le ob pogoju, da drugi zakonec plačevanje preživnine zmore.
Po stališču Vrhovnega sodišča je pomembno, ali (nepremično in premično) premoženje daje plodove, ki pripomorejo k lastnemu preživljanju ali olajšujejo plačevanje preživnine. Kriterij možnosti prostega razpolaganja z nepremičninami je pomemben le v toliko, da nezmožnost vsakršnega razpolaganja ovira pridobitev plodov (npr. ni mogoče iztržiti najemnine od stanovanja, ki ga lastnik zaradi prepovedi z začasno odredbo ne more oddajati v najem).
Ker imajo terjatve, ki spadajo v skupno premoženje zakoncev, pravno naravo kolektivne terjatve, kjer sta upnika oba zakonca skupaj, vzajemnost v obravnavani zadevi ni podana. Dolžnik tožene stranke je namreč samo eden od zakoncev, upnika tožene stranke pa sta oba zakonca skupaj. ZOR sicer omogoča (delni) pobot kljub neobstoju vzajemnosti tudi v primeru, ko je podana solidarnost na strani dolžnikov ali upnikov, vendar pa 427. člena ZOR, ki ureja pravila pobota, ko so upniki v solidarnem razmerju, za kolektivne terjatve zakoncev ni mogoče uporabiti.
Če pomeni pobot realizacijo v dobri veri pridobljenega zavarovanja, dejanska vzajemnost terjatev ne more biti predpogoj za veljavnost pobota - zadošča dobrovernost imetnika zavarovanja o vzajemnosti (pobotljivosti) terjatev v času ustanovitve zavarovanja.