V sporih o varstvu in vzgoji je med staršema že v izhodišču spor glede izvrševanja roditeljske pravice, ki ga sodišče razreši šele s končno odločbo. Zato starša v teh sporih ne moreta zastopati otroka in v njegovem imenu vložiti tožbe in pravnih sredstev. Prav zato ZZZDR daje samima staršema procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic: starša lahko tožbo, s katero zahtevata varstvo otrokovih pravic, vložita v svojem imenu. Sodišče pa lahko, kadar oceni, da je to glede na okoliščine konkretnega primera potrebno, otroku v postopku postavi posebnega zastopnika (četrti odstavek 409. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo otroka, ki jo je v njegovem imenu vložil oče, kot nedovoljeno zavrglo.

Okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otrok od enega roditelja do drugega v eno smer, res pokaže otrokom, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otrok enakopravna. Vendar je od tega načelnega stališča mogoče odstopiti zaradi tehtnih okoliščin. Takšna okoliščina je prav gotovo huda konfliktnost v odnosu med staršema, ki do te mere onemogoča strpnost in sodelovanje pri prevzemanju in predajanju otroka ob začetku in koncu stika, da je zaradi tega ogrožena otrokova korist.