Nakupa parcele kljub okoliščinam konkretnega primera ni mogoče šteti za del enotnega projekta nakupa zemljišča in gradnje. Vlaganje zunajzakonskega partnerja v nepremičnino, ki je bila kupljena z denarnimi sredstvi drugega zunajzakonskega partnerja, bi lahko imelo stvarnopravne posledice le v primeru dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina (skupna lastnina).

Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.

Dopuščeno revizijsko vprašanje je po svoji naravi materialnopravno, saj naslavlja izrazito stvarnopravno in družinskopravno dilemo, ali je v okoliščinah konkretnega primera dohodek iz poslovne dejavnosti skupno premoženje, ali pa posebno premoženje zakonca (samostojnega podjetnika), ki ga je ustvaril. Ključnega pomena za odgovor na revizijsko vprašanje je opredelitev civilnih plodov.

Drugače kot naravni plod, ki je neposredni in naravni (biološki ali fizikalni) proizvod matične stvari, je civilni plod premoženjski donos, pri katerem naravno (biološko ali fizikalno) donosnost predmeta nadomešča pravno razmerje, katerega predmet je plodonosna entiteta (stvarna, kot je premičnina ali nepremičnina, ali idealna, kot je pravica), in katerega neposredna pravna posledica je redno in vnaprej določeno dajanje premoženjske koristi, generičnega donosa, praviloma denarja. Donos, kot pravilno poudarja revident, je tu "brez nekega posebnega delovnega vložka ne le lastnika stvari (najemodajalca, posojilodajalca), temveč tudi imetnika (uporabnika) stvari (najemnika, posojilojemalca)". V nadaljevanju bo pojasnjeno, da je prav ta okoliščina, namreč vložek dela, in še toliko bolj, ko gre za razmerja med (nekdanjima) zakoncema, ključnega pomena za presojo pripadnosti novo nastale premoženjske koristi, oziroma, kakšna oblika lastnine je v kombinaciji lastnine in vloženega dela nastala na novi stvari.

Dohodek iz podjetniške dejavnosti (predelava plastičnih mas) ni plod opravljanja te dejavnosti ter pri njej uporabljenih proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin. To bi bil le v primeru, če bi bil predmet podjetniške dejavnosti oddajanje stvari skupnega premoženja (proizvodnih strojev in poslovnih nepremičnin) v najem ali v kakšno drugo dohodek prinašajoče pravno razmerje. In tudi če bi bilo takó (pa toženka tega ne zatrjuje), bi moralo sodišče v duhu sodbe in sklepa št. II Ips 291/2008 tehtati med temeljnim pravilom iz prvega odstavka 59. čl. SPZ, oziroma, ker gre za civilne plodove, pravilom, da le-ti z zapadlostjo pripadejo upravičencu iz plodonosnega pravnega razmerja, in načelom primarnosti delovno ustvarjalnih prispevkov, ki preveva družinsko stvarno pravo.

Vprašanje procesne pravilnosti odločitve, da je dohodek iz poslovne dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal po prenehanju zakonske zveze, in v okviru katere je tožnik uporabljal (tudi) skupne stvari, skupno premoženje, bi bilo upoštevno le z vidika zadostne substanciranosti tožnikovih trditev, da je poleg skupnega premoženja (delovnih strojev in poslovnih nepremičnin) v pridobivanje dohodka vložil tudi lastno delo. Vendar ker toženka glede ugovora nenastale pravice ni zadostila trditvenemu bremenu, da ga podpre s trditvami, ki konstituirajo civilni plod, vključno s plodonosnim pravnim razmerjem, nosilno predpostavko pridobivanja civilnih plodov, se tožnikovo trditveno breme niti ni aktualiziralo.