Abstraktna opredelitev kaznivega dejanja ne potrjuje navedb zagovornika, da predstavlja drugi odstavek 241. člena KZ-1 kvalificirano obliko temeljnega kaznivega dejanja po prvem odstavku 241. člena KZ-1. Po prvem odstavku 241. člena KZ-1 se kaznuje storilec zaradi tako imenovanega pravega podkupovanja, pri čemer storilec terja podkupnino za sklenitev posla, s katerim zanemari koristi organizacije (nedovoljeno ravnanje), po drugem odstavku citiranega člena pa storilec terja podkupnino za sicer dovoljeno sklenitev posla (tako imenovano nepravo podkupovanje), čemur sledi tudi kaznovalni okvir, ki je po drugem odstavku citiranega člena milejši.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, niti iz podatkov spisa, ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri uničenja sledov kaznivega dejanja oziroma, da bo vplival na priče. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu predstavljeni razlogi zato ne zadoščajo za sklepanje o obstoju pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Številna dejstva, pomembna za razrešitev spora, ki jih mora civilno sodišče ugotoviti, so enaka kot tista, ki jih mora ugotavljati sodišče v kazenskem postopku. To je v navzkrižju s položajem tožnika, ki se hkrati zagovarja v sočasnem kazenskem postopku, v katerem med drugim uživa tudi t. i. privilegij zoper samoobtožbo, ki ga Ustava varuje v četrti alineji 29. člena kot človekovo pravico. Zato nižji sodišči ne bi smeli pred tožnika postaviti zahteve, da bi moral že v času, ko se brani pred kazensko obtožbo goljufije, zoper zavarovalnico uveljavljati tudi s to kazensko zadevo posredno povezani zahtevek za izpolnitev zavarovalne pogodbe. To pa ne pomeni nič drugega, kot da specifične okoliščine primera zapolnjujejo pojem nepremagljive ovire (360. člen OZ).
Razlaga, po kateri bi za neposredne odškodninske zahtevke zoper zavarovalnico iz naslova zavarovanja odgovornosti veljal petletni rok, bi bila v nasprotju z zavezujočo in neposredno uporabno Uredbo (ES) št. 889/2002, konkretno z njeno povsem jasno in nedvoumno določbo Priloge (acte clair), po kateri je "[v]se odškodninske zahtevke […] treba vložiti na sodišču v dveh letih po datumu prihoda zrakoplova ali po datumu, ko bi zrakoplov moral pristati". Razen tega zastaralni rok odškodninskega zahtevka ne more biti odvisen od tega, ali ga oškodovanec vlaga zoper zavarovalnico iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti ali pa zoper prevoznika. V obeh primerih gre za odškodninski zahtevek, za katerega velja isti zastaralni rok.
Vendar bi zastaralni rok, kot je urejen v Prilogi Uredbe v primerih, kakršen je obravnavani, ob stališču sodišča prve stopnje izvotlil pravico do sodnega varstva. Kadar bi institut zastaranja izvotlil načelo učinkovitega sodnega varstva, kot je določeno v 47. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je nujna razlaga, po kateri vložitev zahtevka za posamezno vrsto škode pomeni prekinitev zastaralnega roka tudi glede morebitnih zvišanj zahtevka zaradi naknadno nastale ali ugotovljene škode, kot so v obravnavanem primeru novi (dodatni) stroški zdravljenja (tožnica je namreč pravočasno, že v tožbi zahtevala povrnitev stroškov zdravljenja). Taka razlaga je tudi v skladu z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je dala glede tega dokaj jasen odgovor. Strniti ga je mogoče takole: če je tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med postopkom izvajanja dokazov (največkrat iz mnenja izvedenca), zvišala zahtevek, se šteje, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se od tistega, ki se izpostavi njemu poznanim in prepoznavnim tveganjem, pričakuje, da bo sam skrbel za svojo varnost. Organizator še vedno lahko odškodninsko odgovarja, vendar le za škodo, ki nastane zaradi njegove neskrbnosti, ne pa tudi za škodo, ki nastane zaradi rizika, ki ga šport prinaša sam po sebi.
Za skok s padalom v tandemu se je tožnik odločil sam prostovoljno, očitno zaradi atraktivnosti in vznemirjanja, ki ga riziki, povezani s tem, prinašajo. Dejstvo, da je šlo za plačano storitev v okviru organizirane dejavnosti, ki jo zavarovanec tožene stranke nudi na trgu, ne spreminja narave odškodninske odgovornosti. Vpliva lahko le na presojo kršitve pogodbenega razmerja (in posledično nastanka pogodbenega odškodninskega razmerja) med tožnikom in zavarovancem tožene stranke.