ZZK-1 člen 36, 40, 149, 149/4.. OZ člen 557, 557/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - pogoji za vpis lastninske pravice - veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila - popolnost zemljiškoknjižnega dovolila - utemeljenost zahtevka za vpis v vsebini listine - načelo kavzalnosti v zemljiški knjigi - vknjižba lastninske pravice na podlagi pravnega posla - listina, ki je podlaga za vknjižbo lastninske pravice
Predlagatelj in D.L. sta sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere bistvo je, da do prehoda nepremičnin na preživljalca pride šele po smrti preživljanca. Zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim preživljanec dovoljuje vpis že za časa življenja, je torej v nasprotju z zavezovalnim pravnim poslom, ki izhaja iz predloženih listin, oziroma nima podlage v nobenem zavezovalnem pravnem poslu, in zato ni veljavno. Preverjanje popolnosti in veljavnosti zemljiškoknjižnega dovolila pa je v pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).
Bistven je sklep prvega sodišča, da zaradi toženčevega prestajanja zaporne kazni in trenutne nezmožnosti pridobivanja dohodka tožbenega zahtevka zoper njega ni mogoče zavrniti. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbi prvega sodišča, da je razlog za odpravo preživnine oziroma za prenehanje preživninske obveznosti praviloma na strani upravičenca – če ne izpolnjuje več pogojev za preživljanje. Do tega pride najpogosteje takrat, ko se polnoletni upravičenec ne šola redno (do 26. leta starosti) ali sklene zakonsko zvezo oz. živi v zunajzakonski zvezi. Ni ga mogoče izključiti niti na strani zavezanca, a ta mora biti trajen in dokončen. Ta pa, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, pri tožencu ni podan, saj je prestajanje zaporne kazni trenutno, plačevanje simbolične preživnine pa motivacija za čimprejšnji zaključek. Tem standardom pa po presoji pritožbenega sodišča zadosti prisojena preživnina v višini treh evrov za vsakega otroka. Preživnina predstavlja simbolični znesek in nikakor ne ustreza potrebam mladoletnih otrok. Drugega toženca opominja, da ima kot oče do otrok preživninsko obveznost, in ga vzpodbuja, da si po prestani zaporni kazni čimprej poišče delo, poplača zaostale obveznosti in poskrbi za preživljanje svojih treh otrok.
Sodna praksa je v več zadevah zavzela stališče, da ima prestajanje zaporne kazni vpliv na določitev preživninske obveznosti. V primeru prestajanja zaporne kazni je treba višino preživnine določiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera. Kadar je preživninski zavezanec na prestajanju zaporne kazni in nima prejemkov ali premoženja, sodna praksa napotuje na določitev t. i. simbolične preživnine.
preživninska obveznost staršev - določitev višine preživnine - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - otroški dodatek - pridobitne zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena - potrebe otroka - zmanjšanje preživnine - spremenjene okoliščine - varstvo koristi otroka
Ob upoštevanju bistveno večjega prispevka toženke k vzgoji, varstvu in oskrbi obeh otrok, ki preživita s tožnikom le 4 ure ob četrtkih ter na 14 dni ob sobotah 8 ur, je zavzemanje za porazdelitev preživninskega bremena na polovico, materialnopravno zmotno.
Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca je treba upoštevati njegove dejanske zmožnosti v trenutku odločanja o zahtevku za določitev preživnine. Sodišče ne more kot spremenjene okoliščine upoštevati dejstva, ki ob zaključku glavne obravnave še ni nastopilo (rojstvo še enega otroka).
res iudicata v zemljiškoknjižnem postopku - dovoljenost vpisa po stanju v zemljiški knjigi - načelo formalnosti postopka
Pogoj za dovolitev vpisa je tudi dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige (150. člen ZZK-1), to je, da sodna odločba (v tem primeru sodna poravnava) učinkuje proti osebi, zoper katero je predlagan vpis. V predmetni zadevi ta pogoj ni izpolnjen, saj je sodno poravnavo sklenila oseba, ki ni več zemljiškoknjižni lastnik služeče nepremičnine Tega zaključka ne spremeni niti dejstvo, da je pravica do nujne poti nastala s sklenitvijo sodne poravnave in da je vpis zgolj deklaratoren. ZZK-1 namreč glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za vpis, ne razlikuje med konstitutivnimi in deklaratornimi vpisi. Vsakemu vpisu mora biti podlaga listina v obliki in vsebini, kakršno zahteva zakon, pri odločanju je treba upoštevati stanje v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1).
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL00033665
DZ člen 197, 197/1. ZIZ člen 17. ZBPP člen 26, 26/1. ZPP člen 7, 212.
znižanje preživnine - sprememba višine preživnine - preživninska obveznost - sodna poravnava kot izvršilni naslov - bistveno spremenjene okoliščine - preživninske potrebe otroka - višina preživnine - preživninske zmožnosti staršev - varstvo koristi otroka - nesklepčnost predloga - porazdelitev preživninskega bremena - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila stroškov postopka - trditveno in dokazno breme
Postopek odločanja o spremembi preživnine je namreč po ustaljeni sodni praksi dvofazen: najprej sodišče ugotovi, ali so se za določitev preživnine pomembne okoliščine na strani zavezancev (staršev) ali upravičencev (otrok) toliko spremenile, da terjajo prilagoditev višine z izvršilnim naslovom določene preživnine, nato pa mora preživnino na novo določiti v sorazmerju z zmožnostmi vsakega izmed preživninskih zavezancev in potrebami preživninskega upravičenca.
Predlagatelj predlog za znižanje preživnine utemeljuje z navedbami o po njegovem neprimerni skrbi mame za A. Ker to, tudi če bi bilo izkazano, po zakonu ni razlog za znižanje preživnine, je predlagateljev predlog neodpravljivo nesklepčen in je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga materialnopravno pravilna.
Oba starša sta dolžna preživljati mld. A. po svojih najboljših močeh, preživninska obveznost je prioritetna in so neutemeljena pričakovanja pritožnika, da bi ob nespremenjenih potrebah otroka in zmožnostih staršev za preživljanje otroka svojo finančno stisko reševal z znižanjem preživnine. Znižanje sredstev za preživljanje otroku prav gotovo ni v korist, sodišče pa mora v vseh postopkih v družinskih zadevah ves čas paziti na koristi otrok.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - sklep o ustavitvi postopka odpusta obveznosti - pritožba proti sklepu - procesna legitimacija za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložil oče stečajnega dolžnika, ki ni stranka tega stečajnega postopka niti nima na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je torej pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odgovor na tožbo - obrazložen odgovor na tožbo
Sodišče prve stopnje je izpodbijano zamudno sodbo izdalo na podlagi ugotovitve, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po ZPP, med njimi tudi, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo ni pravočasno odgovorila. Zavzelo je stališče, da vloga tožene stranke "Preliminarni odgovor na poziv sodišča" ni zadosti obrazložen odgovor na tožbo v smislu 278. člena ZPP. To stališče je napačno, saj iz pravočasnega odgovora na tožbo izhaja, da tožena stranka tožničinemu tožbenemu zahtevku nasprotuje v celoti. V njem je namreč zatrjevala, da je tožnica v času njegove vložitve še v delovnem razmerju pri njej, da ne obstajajo materialne podlage za tožbo in da te niso utemeljene ter da glede okoliščin, navedenih v tožbi, tožnica sodišče zavaja. Dejstva, da je vlogo naslovila kot preliminarni odgovor na tožbo, da si je pridržala podati "relevantni odgovor na tožbo" za čas, ko bo pridobila vse podatke in ko se bo njen pooblaščenec vrnil z dopusta, ter da odgovoru na tožbo niso priložene nobene listine ali dokazi, ne vplivajo na to, da je odgovor na tožbo zadostno obrazložen in posledično v zadevi niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.
ZSPJS člen 23.. ZDR-1 člen 108, 108/1, 111, 111/3.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 75.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 7.
odpravnina - sodna razveza - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nezakonita odpoved - pavšalna odškodnina - kolektivna pogodba
Tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, da bi bila upravičena do odpravnine, kot jo za te primere določa prvi odstavek 108. člena ZDR-1 niti ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi (delavca), da bi bila do teh zahtevkov upravičena na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Delovno razmerje ji je prenehalo na podlagi sodbe sodišča prve stopnje po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, tj. na podlagi t.i. sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v individualnem delovnem sporu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost prenehanja pogodbe o zaposlitvi med strankama.
Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa presojalo na pravilni pravni podlagi, in sicer določbah ZSPJS in v spornem času veljavni Uredbi o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki veljata za toženo stranko kot osebo javnega sektorja. ZSPJS v 23. členu in Uredba v 7. členu določata enako, in sicer, da direktorji (kar je tožnica bila) niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. V obeh določbah je sicer določena izjema, za katero pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za tožnico ne velja.
V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo.
Sodišče prve stopnje je zaključek o tem, da se mld. otrok pravdnih strank dodeli v vzgojo in varstvo materi, sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije.
Izvedenka je pri izdelavi in podaji izvedeniškega mnenja uporabila med drugimi tudi Rorschachov test in Likovni test Benderjeve. Vendar pa pritožbene trditve, utemeljevane s Poročilom, ne morejo omajati njegove strokovne prepričljivosti. Poročilo izpostavlja strokovno vprašljivost projekcijskih metod in strokovnih referenc izvedencev za izdelavo sodnih izvedenskih mnenj s področja psihologije. Nobeno od teh pa ne spada v področje strokovnega znanja sodišča oziroma pristojnosti njegovega preverjanja ob imenovanju izvedencev. Je pa Poročilo izzvalo strokoven odziv Razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije. Ta strokovni organ pa je v Recenziji Poročila dne 10. 3. 2020 odgovoril na ugotovitve, mnenja in zaključke dr. I. A. v Poročilu ter podal nanje pripombe in strokovne pomisleke. Te pa tako v zvezi s strokovno primernostjo izvedene analize, trditev o strokovni neprimernosti in neuporabi Rorschachovega preizkusa in Likovnega testa Benderjeve za izdelavo sodnih izvedeniških mnenj in izpostavljene pomanjkljivosti in neusposobljenosti kliničnih psihologov za podajo takšnih mnenj. Zato pa pritožnik s sklicevanjem na splošne ugotovitve in zaključke Poročila strokovne prepričljivosti konkretnega izvedeniškega mnenja izvedenke klinične psihologije, ki ga je ta podala na podlagi vsestranske spoznavnosti konkretnih okoliščin tega primera (na podlagi vsestranskih podatkov spisa, določno opredeljenih strokovnih pregledov vsakega od staršev in mladoletnega otroka posebej in vseh skupaj), ne more omajati.
neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila
Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si toženec ni prisvojil dela akontacije, ki mu ga je tožeča stranka izplačala zaradi predvidenih stroškov, ki bodo nastali na vožnji, ni podan pravni položaj, ko bi bilo mogoče porabiti določbe OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev, zato tudi ni odločilno stališče sodišča prve stopnje, da v skladu s 191. členom OZ tožeča stranka nima pravice zahtevati nazaj.
odškodninska odgovornost poslovodstva - bivši direktor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - veriženje pogodb - najem letala - nelikvidnost - poslovna odločitev - davek na dodano vrednost (DDV) - davčna optimizacija - predlog za postavitev novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Zgolj nestrinjanje tožnice z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca. Ker sodišče samo nima strokovnega mnenja, se mora po opravljenem preizkusu popolnosti in skladnosti mnenja izvedenca v določeni meri zanesti zanj.
Ob ugotovitvi, da tožnica kredita kljub trudu ni dobila, da je imela likvidnostne težave in da hčerinska družba Y. AG tožnice iz istih razlogov ni mogla podpreti, zaradi česar je posel speljala z angažiranjem vmesne družbe X., je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko posel s praktično enakim učinkom davčne optimizacije speljala brez te družbe, torej le z leasingodajalcem preko družbe Y. AG. Prav zato, da se je izognila nelikvidnosti, do katere bi pripeljal neposredni najem letala (ali pa zgolj preko Y. AG), je tožnica celoten posel speljala ob vključitvi družbe X. Dejstvo, da je tožničino poroštvo lesingodajalec sprejel, pa ne pomeni, da je tožnica imela tudi dovolj sredstev, da posel izpelje drugače, kot ga je.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00033003
ZASP člen 130, 168. OZ člen 190, 198, 299, 299/2, 346. ZPP člen 214, 214/2.
nadomestilo za uporabo fonogramov - nadomestilo za uporabo fonograma v radijskem programu - pravna podlaga - neupravičena obogatitev - civilna kazen - trditveno in dokazno breme - zastaranje
Obogatitev tožene stranke predstavlja ohranitev premoženja zaradi neplačila nadomestila za uporabo fonogramov v svojem radijskem programu. Prikrajšanje tožeče stranke pa je izguba plačila nadomestila za uporabo fonogramov v radijskem programu tožene stranke zaradi neplačila. Zato je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno temeljilo tožbeni zahtevek na pravilih o neupravičeni obogatitvi.
Za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok.
Tožena stranka bi se lahko izognila plačilu civilne kazni le, če bi za vtoževano obdobje plačala nesporni del nadomestila. Ker tega ni storila, je pravilna odločitev sodišče prve stopnje, da je dolžna plačati prisojeno civilno kazen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00033184
ZPP člen 436, 436/2. OZ člen 435, 435/1. ZIZ člen 62, 62/2.
izrek sodbe - razveljavitev sklepa o izvršbi in nadaljevanje postopka v pravdi
Izrek prvostopenjske sodbe ni nepravilen. Mogoče ga je preizkusiti, izvršiti in ne nasprotuje drugemu odstavku 436. člena ZPP. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine 20. 10. 2017, torej v času, v katerem je že veljal z novelo ZPP-E spremenjeni 436. člen ZPP. V času, ko je o dolžnikovem ugovoru odločilo Okrajno sodišče v Ljubljani (17. 11. 2017), je vsekakor še veljal nespremenjeni 1. stavek drugega odstavka 62. člena ZIZ. Okrajno sodišče je odločilo v skladu s takrat veljavnim besedilom 1. stavka drugega odstavka 62. člena ZIZ. Ta stavek je bil spremenjen šele z novelo ZIZ-L (Ur. l. RS, št. 11/2018). Okrajno sodišče v Ljubljani je sklep razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba.
Ker se postopek niti ni začel s plačilnim nalogom, Okrožno sodišče v Ljubljani ni imelo pravnega temelja za uporabo (spremenjenega) drugega odstavka 436. člena ZPP. Ta se je namreč po spremembi besedila nanašal le še na postopke v zvezi s plačilnim nalogom, ki so se od samega začetka začeli kot takšni. Ko je okrožno sodišče v pravdnem postopku odločalo o zahtevku tožeče stranke, je torej lahko odločalo o 1. in 3. točki izreka Okrajnega sodišča v Ljubljani.
Pravno neupoštevne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnosti in odgovornosti upravljalca smučišča, na dolžnosti in odgovornosti smučarja pri neorganiziranem rekreaktivnem amaterskem smučanju na smučišču in navedbe o tem, da je kljub ogromnemu številu tekmovalcev zdrsnil s smučišča in se poškodoval le tožnik. Organizator tekmovanja ima po določbah ZVSmuč posebne dolžnosti, ki pa niso enake dolžnostim upravljalca smučišča. Pritožbeno izpostavljene odločbe VS RS II Ips 246/2007, II Ips 267/2005 in II Ips 143/2006 obravnavajo primere, v katerih se obravnava odgovornost upravljalca smučišča v razmerju do oškodovancev rekreativnih smučarjev in čeprav so to otroci, po presoji pritožbenega sodišča te izpostavljene zadeve niso primerljive z obravnavano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00034549
ZDR-1 člen 24, 79, 116.. ZSSloV člen 61.. ZPP člen 115, 116, 116/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - vojak - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - upravičen vzrok - zdravniško opravičilo - bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - zamuda naroka - vrnitev v prejšnje stanje
Tožnik poudarja, da je bil na podlagi odločbe ZZZS začasno nezmožen za delo do 31. 10. 2018, kar zajema tudi čas izteka pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa zaradi tega ni možno šteti, da je ostal na delu po izteku pogodbe o zaposlitvi oziroma, da mu delovno razmerje s 6. 10. 2018 ni moglo prenehati. Bolniška odsotnost delavca prepreči prenehanje delovnega razmerja le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti (116. člen ZDR-1).
Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP stranki v primeru, če ta zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka rok zamudila iz upravičenega vzroka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje izhajalo iz pravilnega stališča, da je vzrok za zamudo upravičen le v primeru, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki.
Sodišče je zavzelo zmotno stališče, da bi moral tožnik v tožbenem zahtevku zahtevati obstoj delovnega razmerja, pri čemer je v tožbi navedel, da sta se stranki spornega dne ustno dogovorili, da bosta tudi formalno sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zidar za določen čas, pri tem pa je tožnik tudi priložil osnutek pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo morali podpisati, pa jo formalno nista nikoli, tožnik pa je za toženo stranko dejansko opravljal delo po ustnem dogovoru glede pravic iz delovnega razmerja (plača, stroški prehrane, stroški prevoza na delo, regres za letni dopust). Torej tožbeni zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni potreben, zaradi pasivnega priznavanja dejanskih navedb tožnika v tožbi. ZDR-1 v četrtem odstavku 17. člena določa, da če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zato bi moralo sodišče šteti, da je obstajalo delovno razmerje, tožnik pa posledično pravočasno, ne pa prepozno, zahteva izplačilo različnih denarnih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja (plača, sorazmerni del regresa, stroške prehrane, stroške prevoza na delo). Zahtevek za obstoj delovnega razmerja ni bil potreben, ker tudi ni bil sporen.
Tožeča stranka ni predložila niti dokončne odločbe, ki jo izpodbija niti ni konkretizirala za katero odločbo sploh gre. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da vloga ni bila ustrezno dopolnjena zato je ni dopustno vsebinsko obravnavati.
ZZVZZ člen 80.. ZPacP člen 54.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 169, 169-2.
osebni zdravnik - izbira izvajalca zdravstvene oskrbe
Če pride med pacientom in zdravnikom do nepremostljivih nesoglasij, kot v konkretnem primeru, je jasno, da osebni zdravnik ne more uspešno in odgovorno opravljati svojih nalog.
Zavarovane osebe imajo poleg pravic v okviru uveljavljanja zdravstvenih storitev tudi dolžnosti, kot jih določa 54. člen ZPacP. Torej, da je obziren in spoštljiv do zasebnosti in drugih pravic pacientov do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter je tudi dolžan spoštovati objavljene urnike, hišni red in opisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvene dejavnosti. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, saj sta izkazana oba pogoja po 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za zamenjavo osebnega zdravnika.