Storilka sodišču očita, da se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A., ali je bila ta priča v času prekrška ves čas doma. Kolikor s tem pritožnica smiselno zatrjuje kršitev 68. člena ZP-1 in s tem pritožbeni razlog po drugem odstavku 155. člena ZP-1, je ugotoviti, da iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje na naroku k temu zavezalo, kot to izpostavlja pritožba. Prav tako pa ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni prepričalo pri delodajalcu priče A. A. glede odsotnosti iz službe kritičnega dne, manj skrbno preiskalo okoliščine, ki so storilki v korist. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo navedeni priči, da je bila kritičnega dne doma (skupaj s storilko), temveč le, da s pavšalno izpovedbo, ko je priča A. A. sama izpovedala, da četudi je bila ta dan doma, je mogoče, da je bila kakšne pol ure odsotna, razumen dvom glede domnevanega dejstva ni izkazan. Če pa pritožnica s temi pritožbenimi trditvami smiselno zatrjuje neprepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje (ki ni verjelo priči A. A., da je bila storilka kritičnega dne ves čas doma), s tem v pritožbenem postopku posega v polje dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato takih pritožbenih očitkov ne more vsebinsko presojati.