Tako se ni mogoče strinjati s stališčem tožilke, da zgolj povzemanje navedb policije o zaznavi 30 rastlin z morfološkimi značilnostmi oziroma vonjem konoplje na dvorišču stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu ..., ki jih občasno uporablja obtoženi (tedaj osumljeni) samo po sebi, brez opravljene lastne presoje dokazne vrednosti teh ugotovitev policije (presoditi je potrebno naravo in zanesljivost informacij in zakonitost dela) s strani preiskovalnega sodnika zadošča za utemeljitev podanih utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil kaznivo dejanje. Da so le-ti podani mora izhajati iz logičnih in življenjsko sprejemljivih zaključkov preiskovalnega sodnika v zvezi z dejansko podlago za izdajo odredbe. Le-ti pa so v odredbi z dne 1. 10. 2021 povsem izostali. Na podlagi takega povzetka zaznav policije tudi ni mogoče zaključiti, da je sodnik pred izdajo odredbe preveril okoliščino ali se bodo s hišno preiskavo lahko v stanovanjski hiši s pripadajočimi prostori in objekti (sadike so bile zaznane le zunaj objektov) odkrili predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek - prepovedana droga.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.
pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - opravljanje dela v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela
V času do izdaje prvostopenjskega sklepa, ob izostanku vsakršne komunikacije s PE Maribor obsojeni tudi ni niti sodišču, niti PE Maribor sporočil nobenih razlogov, zaradi katerih se ni odzval niti vabilom PE Maribor in sodišča, poslanim zaradi sklenitve dogovora o izvrševanju dela v splošno korist kot predpostavke za opravljanje tega dela. Na podlagi takih okoliščin je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegovo izjemno neresnost in nespoštovanje izrečene kazenske sankcije, da je njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen ter obsojeni ne spoštuje pravnomočne obsodilne sodbe oziroma izrečene kazenske sankcije.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - podaljšanje varnostnega ukrepa - pravica do izjave - enako varstvo pravic
Izvedenec je v svojem mnenju z dne 30.9.2024 res presodil, da storilec zaradi prisotnih formalnih in vsebinskih motenj mišljenja ni sposoben biti zaslišan na naroku po drugem odstavku 496. člena ZKP, saj bi si tudi sámo zaslišanje razlagal pod vplivom motenj mišljenja.Navedeno pa ne pomeni, da se storilcu zaradi njegove nezmožnosti udeležbe na naroku sploh ne bi niti vročalo dopolnilnega izvedenskega mnenja in poročila o izvajanju ukrepa, saj se mora imeti možnost z njima seznaniti in se do njiju opredeliti.
pritožba zoper sodbo - vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre, ne glede na obdolženkino obžalovanje prekrška, za osebo, ki je očitno nagnjena k ponavljanju prekrškov in to istovrstnih prekrškov vožnje pod vplivom alkohola, (celo v času, ko še ni potekla preizkusna doba po sklepu EPVD 657/2023 z dne 20. 9. 2023, s katerim ji je bila odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), kar kaže na voznico, katere osebnost in njeno prejšnje življenje ter narava in pomen očitane kršitve vodijo k zaključku, da je za varnost cestnega prometa začasen odvzem vozniškega dovoljenja neogibno potreben.
Zato tudi s pritožbenim izpostavljanjem potrebe po vozniškem dovoljenju zaradi preživljanja sebe in hčere, pritožnica ne more biti uspešna, saj je ob tako ugotovljenih dejstvih sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za varnost ljudi in premoženja pred ogrožanjem v cestnem prometu začasen odvzem vozniškega dovoljenja neizogibno potreben oziroma da vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja obdolženki ne bi bila v skladu z zagotavljanjem varnosti cestnega prometa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00088975
KZ-1 člen 34, 34/1, 115, 115/1, 123. ZKP člen 100, 105, 105/2, 287, 287/1, 288, 288/1, 304a, 307, 307/3, 327, 328, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-8, 371/1-11, 374, 374/4. ZVOP-2 člen 76, 80. URS člen 15, 15/3, 22, 29, 35, 38. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8.
uboj - poskus uboja - dokazna ocena - nestrinjanje z dokazno oceno - prepir - udarec v glavo - napad z nožem - direktni naklep - dokazanost naklepa - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravica do poštenega sojenja - enako varstvo pravic - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - narok za glavno obravnavo - izvedba naroka za glavno obravnavo - pripor - privedba - spremljanje pravosodnih policistov na narok - ovira za opravo procesnega dejanja - videokonferenca - navzočnost obdolženca na glavni obravnavi - komunikacija z zagovornikom - izločitev dokazov - video posnetek kot dokaz - (ne)dovoljen dokaz - videonadzor - videonadzor javnih površin - izvajanje videonadzora - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - varstvo pravic zasebnosti - pričakovana zasebnost - osebni podatki - uresničevanje in omejevanje pravic - načelo sorazmernosti - tehtanje pravic v koliziji - odmera kazni - premoženjskopravni zahtevek oškodovanca - napotitev oškodovanca na pravdo
Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024).
Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo. Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja video nadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve zakona, ki ureja varovanje osebnih podatkov (ZVOP-2) vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, to je kot bolj zasebnega. Vrhovno sodišče RS pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.
odreditev pripora - begosumnost - javljanje na policijski postaji - beg obdolženca - nedosegljivost obdolženega
Ukrep javljanja na policijski postaji namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne zadostuje za zagotovitev cilja, to je uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ni namreč moč spregledati intenzivno izkazanih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost ter dejstvo, da je obtoženec državljan in ima prijavljeno začasno prebivališč v Bosni in Hercegovini, ki pa ni država članica Evropske unije in svojih državljanom ne izroča tujim državam. Našim pravosodnim organom pa je bil na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo predan s strani Nizozemske, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje kaže, da je obtoženec zelo mobilen po tujih državah in posledično težje izsledljiv organom pregona. Glede na to, da obtoženec v Sloveniji nima prijavljenega niti stalnega, niti začasnega prebivališča, tako hišni pripor, kot javljanje na policijski postaji, ne prideta v poštev.
obnova postopka - zahteva za obnovo kazenskega postopka - dopolnitev zahteve - pomanjkljivosti sklepa - sprememba pravne kvalifikacije - pravica do obrambe - tihotapstvo - davčna zatajitev
Četudi bi bilo moč sprejeti prvostopenjsko tezo, da zahteva z dne 6. 5. 2024 predstavlja dopolnitev obsojenčeve zahteve z dne 25. 3. 2024 (katero je z izpodbijanim sklepom zavrglo), pa o njej ni v celoti odločilo. Izpodbijani sklep namreč nima prav nobenih razlogov o v zahtevi 6. 5. 2024 zatrjevani kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe, v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve po 254. členu KZ. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje navedbam zagovornice, da je izpodbijani sklep v tem delu pomanjkljiv, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je tako obremenjen z bistveno kršitvijo kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
začasen odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor - utemeljen sum - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje je obdolžencu pravilno obrazložilo, da se v tej fazi postopka dokazov še ne ocenjuje, zato očitki o njihovi neverodostojnosti niso upoštevni. Prav tako pravilno je glede na vsebino dokazov (vpogled pritožbenega sodišča v listine spisa) zaključilo, da le ti niso očitno nezakoniti. Pritožbeno vztrajanje pri trditvah, s katerimi obdolženec izpodbija verodostojnost dokazov (konkretno, da zapisnik o alkoholiziranosti ne predstavlja javne listine ter da opis prekrška ne predstavlja materialnega dokaza), je vsled obrazloženemu pravno nerelevantno, saj zaključek sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija KT v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne temelji na dokazni oceni teh dokazov. Utemeljen sum, kot dokazni standard, namreč pomeni le, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitani prekršek večja od verjetnosti, da ga ni storil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00081372
KZ-1 člen 86. ZKP člen 129a, 129a/3, 129a/4. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3, 140, 141.
kazen zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - priznanje tuje sodne odločbe
Če je bila v tuji sodbi, ki jo je Republika Slovenija priznala in prevzela njeno izvršitev, obsojencu izrečena efektivna zaporna kazen, nadomestitev te kazni s t.i. vikend zaporom ni dopustna že po samem zakonu.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1. ZSKZDČEU-1 člen 9, 9/2, 24, 24/7.
pripor - podaljšanje pripora - utemeljen sum - evropski nalog za prijetje in predajo - begosumnost
Ker se šteje, da je utemeljen sum, da sta obdolžena izvršila očitana jima kazniva dejanja, izkazan z izdajo ENPP, saj gre v konkretnem primeru za načelo medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe1, očitki zagovornikov obdolženih, da iz ENPP ni mogoče izluščiti niti opisa kaznivega dejanja, niti vloge posameznih obdolžencev, ne morejo biti utemeljeni. Sodišče namreč v predmetnem postopku ne ugotavlja verjetnosti, ali sta zahtevani osebi v tuji državi storili kaznivo dejanje, ampak presoja le, ali je v ENPP navedeno kataloško kaznivo dejanje. Pri tem se za očitani kaznivi dejanji glede na drugi odstavek 9. člena ZSKZDČEU-1 ne ugotavlja niti dvojna kaznivost.
Po presoji pritožbenega sodišča se lahko varnost ljudi (potencialnih oškodovancev) in njihovega premoženja zagotovi tudi z milejšim ukrepom, torej s hišnim priporom, saj ni zaznati nobenih indicev, da bi bilo treba mladoletnika popolnoma izločiti iz okolja, v katerem živi.
izločitev dokazov - izločitev izjave - psihološka okužba - seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi - relativni izključitveni razlog
Glede na to, da zagovornik sam kot problematično izpostavlja seznanjenost sodnika z dokazi, katere je sodišče izločilo iz sodnega spisa, ne more biti uspešen s svojim pritožbenim zavzemanjem, da naj sodišče besedilo v aktih tožilstva, ki dejansko omogoča takšno seznanjenost z izločenimi dokazi, ohrani v spisu.
zahteva za sodno varstvo - pravočasnost - dan oddaje na pošto
Pritožnik zatrjuje, da ne ve, ali je ZSV vložil pravočasno, saj je zaradi zdravstvenih težav pismo dal kar poštarju. Storilcu je pojasniti, da je ob pravilni ugotovitvi, da je storilec ZSV vložil preko navadne pošte dne 26. 2. 2024 (vpogled v kuverto, pripeto k ZSV z dne 24. 2. 2024), sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila navedena ZSV vložena šele dne 28. 2. 2024, saj jo je glede na prejemni žig Policijske postaje Šmarje pri Jelšah prekrškovni organ prejel šele dne 28. 2. 2024.
Izpodbijana odločba je sklep, s katerim je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju ugodil pritožbama osumljenega A. A. in zagovornika osumljenega B. B., vloženima zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je zoper njiju uvedla preiskavo. Zoper takšno odločitev ni pritožbe, saj drugi odstavek 399. člena ZKP dovoljenost pritožbe zoper sklepe, ki jih senat izda pred ali med preiskavo, veže na izjeme, ki so v zakonu izrecno predvidene, kar v obravnavani zadevi ni primer. Ob tem pa napačen pouk v izpodbijanem sklepu, in sicer, da je dopustna pritožba na Višje sodišče v Mariboru, ne more konstruirati pravice, ki je zakon ne predvideva. Če pritožba zoper sklep ni dovoljena, namreč tega nepravilen pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more spremeniti.
ZKP člen 100, 101, 105, 105/2, 371, 371/2, 392, 392/1.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - premoženjskopravni zahtevek - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - napotitev na pravdo - delna razveljavitev sodbe
Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00081505
KZ-1 člen 37. ZKP člen 344, 344/1.
opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - napeljevanje - sprememba obtožnega akta - sprememba obtožnice - zloraba procesnih pravic
Napeljevanje pomeni posebno obliko izvršitvenega ravnanja kot samostojno ravnanje napeljevalca, ki mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opisovanjem ravnanja napeljevanega. V konkretnem opisu ni zaznati dejstev in okoliščin, ki bi na določen način predstavljala opredelitev napeljevanja kot enkratnega dogodka v realnosti: iz opisa bi moralo biti jasno razvidno, na kakšen način naj bi obtoženi pri A. A. povzročil odločitev za storitev kaznivega dejanja (na primer s prepričevanjem, obljubljanjem, zahtevanjem, ukazovanjem, provociranjem oziroma podobnim ravnanjem).
Tožilstvo ima pravico spremeniti obtožnico; vendar morajo biti za uporabo tega instituta izpolnjeni, v skladu s prvim odstavkom člena 344 ZKP, določeni objektivni in subjektivni pogoji. Subjektivni pogoj je izpolnjen, ko se je po presoji tožilca spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, objektivni pogoj pa, ko na takšno spremembo dejanskega stanja kažejo med dokaznim postopkom izvedeni dokazi, ko gre za spremembo v okviru istega historičnega dogodka ter ko sprememba obtožnice ne predstavlja zlorabe procesne pravice tožilca.
Zloraba procesnega upravičenja pomeni kršitev načela poštenega postopka, in sicer v situaciji, ko tožilstvo formalnopravno pravilno uporabi procesno upravičenje, vendar pa z namenom, ki ni v skladu z zakonsko predpisanim; institut spremembe obtožbe po prvem odstavku člena 344 ZKP zasleduje uresničitev načela materialne resnice, ni pa namenjeno dopolnjevanju konkretnega opisa s konstitutivnimi zakonskimi znaki. V primeru, ko tožilstvo ne uporabi svojih procesnih upravičenj v skladu z njihovim namenom, je sodišče takim procesnim dejanjem dolžno odreči pravno relevantnost.
Kot zmotno se izkazuje pritožničino stališče, da sodna praksa in pravna terorija zahtevata, da sodišče odloči o spremenjeni obtožnici, prvotni obtožni akt pa ignorira; sodišče druge stopnje razume, da je sodišče dolžno presoditi dopustnost spremembe in glede na rezultat te presoje izdati končno odločitev.
Dolžnost tožilstva je, da korektno izvaja svojo funkcijo v javnem interesu na način, da določno opredeli obtožbeni očitek, saj je le na ta način mogoče zagotoviti pošten postopek oziroma obtožencu možnost za učinkovito obrambo v skladu s členom 29 Ustave RS. Nedopustno je stališče okrožne državne tožilke, ki v pritožbi nakazuje na možnost drugačne pravne kvalifikacije opisanega; tako razlogovanje je v nasprotju z načelom zakonitosti, ki od tožilca terja jasno zamejitev dejanskih in pravnih vprašanj že v trenutku vložitve obtožnice.
Napeljevanje, pomoč in sostorilstvo pomenijo posebne oblike udeležbe, vsaka s svojimi objektivnimi značilnostmi, ki morajo biti v konkretnem dejanskem stanu določno opredeljene na način, da jih je sploh mogoče ločiti.
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3. ZKP člen 358, 358-1.
kaznivo dejanje razžalitve - relativna javna oseba - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - svoboda govora - tehtanje ustavnih pravic - namen zaničevanja - politična dejavnost - politični govor - svoboda političnega izražanja - tema v javnem interesu - resna kritika - izključitev protipravnosti
Nasprotno pa je po oceni pritožbenega sodišča izjava obtoženega (čeprav gre za negativno vrednostno sodbo), še sprejemljiva kritika in ne zaničevanje zasebnega tožilca per se, ker je z njo (to je s celotno izjavo) načel pomembno družbeno temo v splošnem interesu, pri tem pa je bila podana tudi zadostna dejanska podlaga za takšno resno kritiko, ki je bila znotraj širšega vsebinskega političnega konteksta. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izjavo obtoženega mogoče šteti kot visoko varovano politično izražanje.
Višje sodišče zavrača tudi argumentacijo sodišča prve stopnje, da bi se lahko obtoženi na problematični narativ zasebnega tožilca odzval tako, da bi kritiko uperil neposredno zoper ravnanje in ne osebo zasebnega tožilca ter brez uporabe objektivno žaljivega izraza fašist, predvsem pa z dodatno vsebinsko navedbo razlogov za kritiko. Pravice do svobode izražanja po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno omejevati v smislu zasledovanja t. im. politične korektnosti, še zlasti ne pri opravljanju funkcije poslanca, kot izvoljenega predstavnika ljudstva, saj bi to pomenilo nesorazmeren poseg v demokratični proces sprejemanja odločitev zakonodajne veje oblasti, v ospredju katerega je ravno javna diskusija o družbeno perečih temah. Ustavno sodišče RS je prav tako že izpostavilo, da pravice do svobode izražanja ni dopustno omejiti zgolj zato, ker bi se lahko avtor izjave na ravnanje oškodovanca odzval na drugačen, manj žaljiv način.
Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje sledilo pritožbeni tezi, da je obtoženi inkriminirano izjavo podal kot resno kritiko pri opravljanju politične dejavnosti, pri čemer se je (glede na širši kontekst zadeve) odzval na prehodno ravnanje zasebnega tožilca, ki je dal povod za izrečene besede s svojimi javnimi in sovražnimi stališči. Čeravno je vsebina sporočila žaljiva, je nepravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi ravnal z namenom zaničevanja zasebnega tožilca, saj ta ne izhaja iz izjave pod obtožbo kot celote. Prvostopenjsko sodišče je namreč vsebino izjave razlagalo pretirano ozko, tako da je v fokus presoje vzelo le besedo "fašist" in jo presojalo na podlagi jezikoslovne in zgodovinske razlage, kar pa je pripeljalo do napačnega zaključka, da obtoženi s tem očitkom pač ni mogel zasledovati javnega interesa pri izpolnjevanju politične dejavnosti. Sodišče druge stopnje pri tem izpostavlja, da je takšna interpretacija vprašanja, na kakšen način je (še) dopustno zasledovati javni interes, pretirano ozka in bi v pomembni meri izvotlila namen pravice do svobode izražanja s politično cenzuro. Ker po oceni pritožbenega sodišča ni izkazan subjektivni zaničevalni namen obtoženega, je ugotovilo, da je podan tretji odstavek 158. člena KZ-1, kot razlog za izključitev protipravnosti.