popravni sklep - osebni podatki obdolženca - izvirnik in pisni odpravek sodbe - neujemanje pisno izdelane sodbe z izvirnikom
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dopolnjevalo izvirnik sodbe. Osebni podatki A. A., B. B. in C. C. res niso izrecno navedeni v izvirniku izrečene sodbe na zapisniku o glavni obravnavi, vendar pa je glede na dejstvo, da je izrek prvostopenjske sodbe predstavljal zaključek postopka na prvi stopnji, v katerem so ti pisno zavedeni, treba šteti, da so del uvoda v izvirniku izrečene sodbe; upoštevaje navedeno in okoliščino, da se ti podatki ne nahajajo v pisnem odpravku sodbe, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in napadeno odločitev izdalo v skladu z določbo prvega odstavka člena 365 ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079056
URS člen 29. KZ-1 člen 70b, 70b/1. ZKP člen 492, 492/3, 307, 307/3, 308.
navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v odsotnosti stranke - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - pravica do sojenja v navzočnosti
Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078817
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 387.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev pravice do obrambe - nedovoljen dokaz - poseg v pravico do zasebnosti - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena. Kot izhaja iz podatkov priloženega kazenskega spisa oškodovanec namreč v nobeni fazi postopka ni bil poučen o tem, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča. Glede na to, da iz podatkov iskanja v CRP (list. št. 140) dejansko izhaja, da oškodovanec ne živi več na naslovu, na katerega mu je sodišče vročalo sodna pisanja, in tudi ni vedel, da je dolžan sodišču sporočiti spremembo prebivališča, je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanca ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni mogoče soglašati z zaključkom prvostopnega sodišča, da je oškodovanec nastale stroške povzročil po svoji krivdi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
škodni dogodek - prometna nesreča - splošni pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb - traktor - vmesna sodba - dokazna ocena - prekoračitev trditvene podlage - nestrinjanje z dokazno oceno - izpodbijanje dejanskega stanja - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - nezgoda pri uporabi traktorja
Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval, da je v tem dogodku utrpel škodo (zasuk kolena) in da je podana vzročna zveza med tožnikovim ravnanjem, ko je poskušal sestopiti s premikajočega se traktorja, ki je imel obe pnevmatiki v skrajni legi, in poškodbo tožnikovega desnega kolena zaradi rotacije, ko sta mu pnevmatiki zgrabili desno nogo (stopalo) na stopalki. Toženka zgolj s splošnim in nekonkretiziranim pritožbenim očitkom, da tožnik ni dokazal nastanka vzročne zveze, pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi ne more izpodbiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je torej pravilna.
vožnja pod vplivom alkohola - prištevnost - krivda - actio libera in causa
Ko torej iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca stroke izhaja, da se je obdolženec, preden je bil kot voznik udeležen v cestnem prometu, sam spravil v vinjeno stanje, zato ni dvoma v njegovo prištevnost, iz razlogov glede subjektivnih znakov prekrška pa, da sodišče tekom postopka ni podvomilo v obdolženčevo prištevnost, saj se je zagotovo zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub temu odločil, da bo kot voznik udeležen v cestnem prometu, so razlogi glede obdolženčeve prištevnosti (in posledično njegove krivde) nerazumljivi.
hitri postopek o prekršku - dejansko stanje - pravica do izjave - dopustni pritožbeni razlog
Očitki o kršitvi drugega odstavka 55. člena ZP-1 niso utemeljeni, saj ne držijo storilčeve trditve, da mu pred izdajo odločbe o prekršku ni bila dana možnost izjave o tem prekršku. Glede na podatke spisa je namreč bil storilec z dopisom Policijske postaje Celje z dne 10. 1. 2022 obveščen o prekršku ter pozvan, da se v roku 5 dni izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, pri tem pa tudi opozorjen, da sicer dejstev in dokazov v svojo korist v postopku ne bo mogel več uveljavljati.
ZPrCP člen 35, 35/1, 35/5. ZP-1 člen 68, 155, 155/1, 155/1-8.
zakonski znaki prekrška - uporaba mobilnega telefona med vožnjo
Če bi imel zakonodajalec namen popolnoma in v celoti prepovedati uporabo elektronskih naprav med vožnjo, bi to določil izrecno in s prepovedno normo1. Zato je besedilo "ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP treba šteti kot samostojen vsebinski del norme in s tem kot zakonski znak prekrška. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.
Pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega postopka zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo presoja le, ali je glede na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, le-to pravilno uporabilo materialne določbe ZP-1 ter določbe predpisa, ki določa prekršek, ali je pri tem storilo kakšno bistveno kršitev določb postopka ter ali je pravilno odmerilo sankcijo za storjeni prekršek.
Storilec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje s trditvami, da je soseda (oškodovanka) večkrat podala lažno prijavo zoper njega, da ima oškodovanka osebnostne motnje, da ni bila prestrašena, saj se je ob enem izmed naslednjih dogodkov smejala ter da je njen sin tisti, ki razbija po stanovanju. S takimi trditvami povsem jasno napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je del ugotovljenega dejanskega stanja, to pa glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.
hitri postopek o prekršku - plačilo polovične globe za prekršek - zahteva za sodno varstvo
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da prekrškovni organ pravilno opozarja, da iz navedenega dopisa izhaja ravno nasprotno, to je, da iz evidenc ni razvidno, da bi storilec plačal polovično globo po izdanem PN z dne 15. 10. 2021.
Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je storilčeva ZSV nedovoljena zato, ker je storilec plačal polovično globo, napačen, zavrženje storilčeve ZSV pa nezakonito.
Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.
V skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZKP sodišče vabila, odločbe in druga pisanja pošilja v slovanskem jeziku, če je osebi vzeta prostost, pa se ji v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena vroči tudi prevod pisanj v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up-599/04-23 z dne 24. 3. 2005 pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec uporablja v postopku, praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali uradni jezik države, katere državljan je, pri čemer pa v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto v sklepu I Ips 47234/2018 z dne 5. 3. 2020, ni mogoče vselej domnevati, da oseba razume uradni jezik države, katere državljan je.
V skladu pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso zahteve za obnovo kazenskega postopka ni dovoljeno vložiti zoper pravnomočno sodbo o prevzemu izvršitve kazni, izrečene s sodbo tujega sodišča, tudi iz razloga, ker je postopek prevzema izvršitve tuje sodne odločbe posebna oblika pravne pomoči in ne kazenski postopek po 1. členu ZKP.
Posebnost ureditve stroškov kazenskega postopka iz 94. člena ZKP je v tem, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi, pri čemer mora biti med neupravičenim ravnanjem procesnega udeleženca in nastalimi stroški podana vzročna zveza, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - odgovor obrambe na predlog za podaljšanje pripora - pravica do kontradiktornosti - pravica do učinkovite obrambe
Drži očitek zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo, ki omogoča obdolžencu, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog za podaljšanje pripora, kot je to določeno v drugem odstavku 272. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico obdolženca do kontradiktornosti in učinkovite obrambe, saj je pri odločanju upoštevalo zgolj navedbe tožilstva, ni pa upoštevalo navedb zagovornice.
Ni mogoče spregledati dejstva, da je bil v predmetni zadevi za sodnega izvedenca imenovan zdravnik B. B., ki je pred tem dne 28. 5. 2021 opravil pregled oškodovanke, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. ZKP namreč v prvem odstavku 251. člena izrecno navede, da kot izvedenci ne morejo nastopati oškodovanec, osebe, ki ne smejo biti zaslišane po 235. členu, in tudi ne osebe, ki so oproščene pričanja po 236. členu (privilegirane priče). Ob tem je treba poudariti, da je za osebe iz 236. člena ta prepoved absolutna in velja tudi, če bi se privilegirena priča temu privilegiju sama odrekla ali če bi jo dolžnosti varovanja poklicne tajnosti odvezal kdo drug. Obravnavana določba namreč v prvi vrsti ne ščiti oseb iz 236. člena ZKP oziroma privilegirane komunikacije, ki so jo te vzpostavile z drugimi osebami, temveč objektivnost in nepristranskost izvedenskega mnenja.
Ob izkazani obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti, se tudi po sodbi pritožbenega sodišča izkaže ukrep pripora kot edini primeren, sorazmeren ukrep. Ob tem kakšni drugi milejši ukrepi, tudi hišni pripor, kot na načelni ravni predlaga zagovornik ne pridejo v poštev.
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika, ki se nanašajo na ponovitveno nevarnost pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da zagovornik obdolženega zaključke o obstoju ponoitivene nevarnosti izpodbija zgolj na načelni ravni, s tem da navaja zgolj, da ponovitvena nevarnost ni podana oziroma pripor zoper njega ni nujen ukrep.
utemeljen sum - preizkus obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - kriva izpovedba
Glede na izvedene dokaze v pravdnem postopku in ob odsotnosti konkretnih dokazov, ki bi potrjevali interpretacijo obdolženčevega ravnanja v pravdnem postopku, kot jo ponuja oškodovanec kot tožilec, ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je verjetnost, da je obdolženec v pravdnem postopku krivo izpovedal, večja od verjetnosti, da je govoril po resnici.
Tako je sicer res, da so predmeti, ki sta jih B. B. in C. C. izročila na poziv policistov, fizični dokazi, ki so obstajali neodvisno od njune volje in za katere so policisti utemeljeno domnevali, da jih imata pri sebi. Vendar glede na to, da je obstajal osredotočen sum, da sta B. B. in C. C. storila kaznivo dejanje ali vsaj prekršek, bi morala pred pozivom za izročitev predmetov po drugem odstavku 52. člena ZNPPol biti poučena o privilegiju zoper samoobtožbo v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, izročitev teh predmetov pa nedvomno predstavlja testemonialni dokaz in se nikakor ni mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da izročeni predmeti v kontekstu izročitve niso imeli lastne sporočilne vrednosti.
Zakonitost izvajanja pooblastil policije iz 52. člena ZNPPol je namreč odvisna od tega, ali je zoper obtoženca v trenutku pozivanja na izročitev predmetov sum že osredotočen. Če je že pred pozivom policista na izročitev predmetov obstajal osredotočen sum, da je oseba, ki jo obravnavajo policisti, storila bodisi prekršek, bodisi kaznivo dejanje, opustitve dolžnosti policista, da osebi poda pravni pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ni mogoče opravičiti s sklicevanjem na četrti odstavek 52. člena ZNPPol.