Stališče sodišča druge stopnje o zastaranju zamudnih obresti, ki so dospele v obdobju do treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je upoštevaje zakonski dejanski stan 106. člena ZureP-1 v nasprotju s prej izraženim stališčem v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da do zastaranja ne more priti preden bi predlagateljica lahko to odmeno uveljavljala. Nujna predpostavka za sklepanje o nastopu učinka zastaranja, do katerega pride z iztekom zastaralnega roka, je opredelitev pričetka teka zastaralnega roka, kot to nedvoumno določa prvi odstavek 336. člena OZ. Z vidika zakonske ureditve je treba torej najprej odgovoriti na vprašanje, kdaj pridobi upnik pravico terjati dolžnikovo obveznost (prim. prvi odstavek 336. člena OZ). Utemeljitev sodišča druge stopnje o nastopu učinka zastaranja spornega dela terjatve to spregleda. Materialnopravni zaključek o zastaranju zato pomeni zmotno uporabo prvega odstavka 336. in prvega odstavka 347. člena OZ.
Davčni organ, ki namerava zavrniti pravico do odbitka, mora pravno zadostno dokazati tako objektivne elemente, ki izkazujejo obstoj goljufije na področju DDV, kot tudi tiste, ki izkazujejo, da je davčni zavezanec storil to goljufijo ali da je vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje za utemeljitev te pravice, povezana z navedeno goljufijo.
Pravico do odbitka je mogoče zavrniti le, če so bila ta dejstva pravno zadostno dokazana, in ne zaključena na podlagi domnev ali predpostavk, ki bi z obrnitvijo dokaznega bremena povzročile poseg v temeljno načelo skupnega DDV, ki je pravica do odbitka. V zvezi s tem davčni organ zavezancu za davek ne more naložiti opravljanja zapletenih in daljnosežnih preverjanj glede njegovega dobavitelja ter tako s tem nanj dejansko prenesti svoje naloge nadzora.
Ko je obstoj dobave blaga dokazan, dejstvo, da blago ni bilo prejeto neposredno od izdajatelja računa, ne izvira nujno iz goljufivega prikrivanja pravega dobavitelja in ni nujno zloraba, ampak ima lahko druge razloge, kakor so med drugim obstoj dveh zaporednih dobav, ki se nanašata na isto blago, ki se od prvega dobavitelja neposredno prenese drugemu dobavitelju.
Zgolj vprašanje (ne)racionalnosti in (ne)utemeljenosti določene organizacije dobav oziroma storitev samo po sebi ni odločilno dejstvo, ki lahko samo po sebi utemeljuje obstoj goljufije v sistemu DDV in to kljub dejstvu, da nekdo v tej verigi ni izpolnil svojih davčnih obveznosti.
Obstoja take goljufije oziroma védenja o njej samo po sebi tudi ne more utemeljevati zgolj nespoštovanje drugih zakonskih obveznosti.
Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, ki vsebuje zahtevo, da bi morala stranka v tožbi navesti okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo z zaslišanjem prič, ki so v davčnem postopku dale pisno izjavo, mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, pomembnimi za odločitev, pomeni najmanj nedopusten poseg v strankino pravico do neposredne izvedbe dokaza pred sodiščem.
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To med drugim pomeni, da sodišče v tem času ne sme odločiti o tistem delu tožbe, v zvezi s katerim je bil postopek prekinjen. Navedeno pravilo velja v vseh primerih prekinitve postopka, torej tudi kadar sodišče prekine postopek zaradi vložene zahteve za presojo ustavnosti zakona do končne odločitve Ustavnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP.