javni uslužbenci - premestitev na drugo delovno mesto - policist - obrazložitev
V primeru, ko iz sklepa o premestitvi ne izhajajo razlogi in cilji, ki jih je delodajalec zasledoval pri izdaji sklepa, mora tožena stranka v sodnem postopku dokazati, da bo s premestitvijo doseženo učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Dejanski razlog za premestitev tožnika je bil odnos tožnika do nadrejenega, s katerim se očitno nista „ujela“, to pa so subjektivni razlogi na strani tožnika, zato tožena stranka ni dokazala, da je bila premestitev potrebna za učinkovitejše delo organa. 149. člen ZJU ni namenjen sankcioniranju delavca oziroma premestitvi delavca zaradi subjektivnih razlogov, ki so na strani delavca. Namen določbe 149. člena ZJU je lažja organizacija dela znotraj delodajalca, vendar pa je premestitev dovoljena in zakonita zgolj v primerih, ko so za ta ukrep podane realne in objektivno izkazane delovne potrebe delodajalca.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – ni razlogov o odločilnih dejstvih
Glede na to, da se obdolžencu očita, da je kot udeleženec prometne nesreče do zaključka ogleda užival alkoholne pijače, bi moralo sodišče prve stopnje najprej zanesljivo ugotoviti, ali je bil obdolženec udeleženec prometne nesreče.
nastanek taksne obveznosti - veljavnost novele zst-1b
Materialna podlaga v tej zadevi je torej ZST-1, ki vključuje Novelo ZST-1A (Uradni list RS, št. 97/2010, z veljavnostjo od 3. 12. 2010), ker je sodna taksa za pritožbo, ki jo je toženec vložil 28. 6. 2013, nastala pred začetkom veljavnosti Novele ZST-1B (Uradni list RS, št. 63/2013, z veljavnostjo od dne 10. 8. 2013).
ZZVZZ člen 80, 81, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
Tožnik bi bil upravičen do polnega bolniškega staleža tudi za sporno obdobje, v kolikor bi bilo njegovo zdravstveno stanje v spornem obdobju takšno, da mu to ne bi dopuščalo opravljati dela, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. Zaradi zdravstvenih težav tožnika je bil tožnik v spornem obdobju sposoben za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, od določenega dne dalje pa je bil zmožen za delo v polnem delovnem času. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da v spornem obdobju ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.
ZZVZZ člen 1, 23, 23. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 37, 38, 39, 135. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 46, 49. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 52, 56. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 člen 20, 22. Listina o temeljnih pravicah Evropske unije člen 35.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - stroški zdravljena v tujini - načrtovano zdravljenje v tujini - bolnišnično zdravljenje - ambulantno zdravljenje
Če zdravstvena oskrba, ki je bila opravljena v drugi državi članici Evropske unije, ne zahteva nastanitve čez noč, uporabe visoko specializirane in drage medicinske infrastrukture ali medicinske opreme, gre za nebolnišnično oskrbo, za katero lahko zavarovanec zahteva povrnitev stroškov v državi članici, kjer je zavarovan, brez predhodne odobritve. Pri vprašanju, kaj je šteti za bolnišnično in kaj za ambulantno zdravljenje, je v zvezi z bolnišničnim zdravljenjem najjasnejše merilo, da zdravstvena oskrba zahteva nastanitev čez noč. Enako tudi sodna praksa SEU kot bolnišnično zdravljenje opredeljuje zdravljenje, kjer mora pacient prenočiti v bolnišnici in kjer se uporablja visoko kakovostna oprema. Ker je v tožničinem primeru šlo za bolnišnično zdravljenje in niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, njen tožbeni zahtevek na povrnitev stroškov zdravljenja ni utemeljen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 12, 249.
starsotna pokojnina - nova zahteva za odmero višje pokojnine - obnova predsodnega upravnega postopka
Kadar je o pokojnini že pravnomočno odločeno, nove zahteve za odmero višje pokojnine v predsodnem postopku ni dopustno obravnavati po vsebini. Takšno zahtevo nosilec zavarovanja v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP zavrže.
Tožba v delu, ki se nanaša na zahtevo za dovolitev obnove predsodnega upravnega postopka, je zakonito zavržena, ker v predsodnem upravnem postopku to izredno pravno sredstvo sploh ni bilo uveljavljano, o zakonitosti posamičnih upravnih aktov, v katerih naj bi bil nosilec zavarovanja laično vlogo dolžan obravnavati kot predlog za obnovo upravnega postopka, pa je že pravnomočno razsojeno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006094
ZKP člen 369, 369/4, 392, 392/1. KZ člen 194, 194/1.
novo dejstvo ali dokaz v pritožbi – neplačevanje preživnine – šolanje po polnoletnosti – naklep – seznanjenost s preživninsko obveznostjo – zmožnost plačevanja preživnine – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Ker se preživninska obveznost po polnoletnosti otroka ne predpostavlja, pa mora upravičenec do preživnine preživninskega obvezanca obvestiti o tem, da izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 123. člena ZZZDR tako, da ta ve, da njegova preživninska obveznost še vedno obstaja. Kolikor preživnine ne plačuje, ker ni obveščen, ga slednje sicer ne odveže plačila preživninskih obveznosti, vendar v takem primeru ni moč govoriti o storitvi obravnavnega naklepnega kaznivega dejanja.
Sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je dopustno le po končanem predsodnem upravnem postopku, vključno z izčrpanim rednim pravnim sredstvom. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno z izbirno pravico med pokojninami, se namreč uveljavljajo pri nosilcu zavarovanja, v sodnem postopku pa je zagotovljena sodna kontrola posamičnih upravnih aktov. Ker v obravnavanem primeru pravica do starostne pokojnine v predsodnem postopku sploh ni bila uveljavljana, tudi ni moglo priti do uresničitve izbirne pravice. Za meritorno sojenje o tem delu tožbenega zahtevka ni procesne predpostavke, zato je bilo potrebno tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na pravico do izbire med starostno in invalidsko pokojnino, zavreči.
V zvezi z odškodninsko odgovornostjo na podlagi 1. odst. 276. čl. ZPIZ-1 (odškodninska odgovornost zavoda za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti), je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da bi moralo biti ravnanje zaposlenih pri toženi stranki takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi ravnanje tožene stranke bilo mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod, kot nosilec javnih pooblastil, pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Takšne okoliščine v obravnavani zadevi niso izkazane, zato tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi dokupljene pokojninske dobe iz naslova študija ni utemeljen.
plača - obveznost plačila - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca
Dogovor o višji plači, sklenjen med tožnikom in tožencem, je bil ničen, ker je bil sklenjen le zaradi doseganja kreditne sposobnosti, kar je v nasprotju s pravno podlago pogodbe o zaposlitvi, to je s plačilom za delo. Zato je je treba pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo neizplačanih plač ter dodatkov za nadurno, nedeljsko in praznično delo, kakor tudi pri odločanju o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine in odškodnine za neizrabljeni odpovedni rok zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 112. členu ZDR upoštevati višino plače, ki bi jo tožnik prejel, če ne bi bilo (ničnega) dogovora o zvišanju plače zaradi dviga kreditne sposobnosti pri odločanju.
Tožnik je zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zato je upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, v skladu z določbami 2. odstavka 112. člena ZDR ter 1. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR.
vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev predloga - zamuda roka - zavrženje predloga - zamudna sodba - odgovor na tožbo
ZPP določa dva roka za vrnitev v prejšnje stanje in sicer subjektivnega in objektivnega. Tek obeh rokov se računa po določbah 110. do 112. člena ZPP. Oba roka sta zakonska prekluzivna roka in ju ni mogoče podaljšati. Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga za vrnitve v prejšnje stanje. Če predlog ni pravočasen, ga sodišče zavrže. Subjektivni rok znaša 30 dni in praviloma začne teči od trenutka, ko je prenehal vzrok zamude. V korist pravne varnosti pa je določen tudi objektivni rok, saj je v vsakem primeru vrnitev v prejšnje stanje treba zahtevati prej kot v 6 mesecih od nastopa zamude, to je v konkretnem primeru od poteka roka za vložitev odgovora na tožbo. Tožena stranka je odgovor na tožbo podala po poteku roka (za odgovor). Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odgovor na tožbo pa je predlagala eno leto od nastopa zamude, kar je prepozno, zato je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrglo (118. člen ZPP).
odločba imenovanega zdravnika - sodno varstvo - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
ZZVZZ v 82. členu določa, da se zavarovana oseba ali delodajalec lahko na odločbo imenovanega zdravnika pritožita v roku 5 delovnih dni od vročitve odločbe. Tožnica je pritožbo zoper odločbo tožene stranke o začasni nezmožnosti za delo vložila po izteku 5-dnevnega zakonskega roka, kar je prepozno, zato jo je tožena stranka pravilno zavrgla.
Na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve tožničine terjatve iz naslova plačila odškodnine za povzročeno škodo še ni izkazana. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki do pravnomočne rešitve spora prepoveduje odtujitev nepremičnine, ni utemeljen.
ZDR člen 130. ZJU člen 92. ZPSDP člen 8. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 1.
potni stroški - javni prevoz - kilometrina
Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povrnitev stroškov v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Po Uredbi se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporaba najkrajše poti od kraja bivanja do delovnega mesta, kar ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom in tudi tukaj delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.
Razdalja od tožnikovega doma do delovnega mesta je okoli 30 kilometrov, če se pelje z osebnim avtomobilom in okoli 100 kilometrov, če uporablja javni prevoz, kar pomeni, da javni prevoz ni mogoč. Zato tožnik od tožene stranke neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov javnega prevoza, ki predstavlja višji znesek od kilometrine.
OZ člen 88, 88/1. ZOR člen 105, 107, 107/2. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 40. ZNOIP člen 1, 2, 2/1, 2/1-3, 13, 13/1, 13/2. ZKolP člen 1, 1/2.
regres za letni dopust - prosto urejanje obligacijskih razmerij – avtonomija volje pogodbenih strank – ničnost – prisilni predpis – javni zavod - kolektivno dogovarjanje o višini regresa za letni dopust - način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih - retroaktivnost
KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.
ZDR v prvem odstavku 109. člena določa dve alternativni možnosti za določitev osnove za izračun odpravnine – povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel, ali povprečno mesečno plačo, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V citirani določbi ni podlage za stališče tožeče stranke, da je za izračun osnove za odpravnino treba upoštevati plačo za zadnje tri mesece, ko je delo dejansko opravljala. Tožena stranka je tako pri izračunu odpravnine, do katere je tožnik upravičen, ker mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravilno upoštevala zadnje tri izplačane plače pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožeča stranka v tem obdobju po odpoklicu z dela v tujini dela ni opravljala, izplačana plača oziroma nadomestilo plače pa je bilo enako plači, ki bi jo prejemala, če bi delala (v Sloveniji).
starostna pokojnina - pokojninska doba - dodana doba - brezposelna oseba
Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni.
Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena stranka dolžna priznati pravico do starostne pokojnine, ni utemeljen.