obstoj delovnega razmerja - študentsko delo - elementi delovnega razmerja - volja
Dejstvo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi napotnice študentskega servisa, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje, če so obstajali vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da volja pogodbenih strank, da se sklepa pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena.
Ker vloga z dne 11. 4. 2018 torej ne vsebuje zakonskih znakov kateregakoli kaznivega dejanja, o katerem bi bilo mogoče odločati na sodišču, prav tako pa iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu tudi nima sestavin, ki jih mora po zakonu vsebovati tako predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj kot obtožni predlog, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je njuno vlogo kot nepopolno zavrglo.
Stopnišče mostu, ki je povezoval nabrežje z mestnim parkom, je sicer bilo zgrajeno v skladu z gradbenimi standardi z namenom, da bi bilo omogočeno sprehajanje večjega števila ljudi vseh starosti, vendar pa je stopnišče v času škodnega dogodka zaradi dotrajanosti ogrožalo varno hojo povprečno skrbnega pešca. Stopnišče namreč ni več ustrezalo predpisom in standardom, saj širine oziroma globine posameznih stopnic zaradi odkruškov niso bile več enake, pa tudi površina stopnic zaradi odkrušenih robov in razpok ni bila več ravna. Sprednji previsni deli nastopne ploskve so bili razpokani, na nekaterih delih pa odlomljeni od armature. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba navedene stopnice je bila namreč pohodna površina stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer v dolžini približno 70 cm. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo ter uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok.
To, da je prvotožena stranka s pogodbo prenesla izvajanje obsežnega vzdrževanja cest na območju Občine ... na zavarovanca tretje tožene stranke, ne pomeni, da je s tem svojo odškodninsko odgovornost prenesla na zavarovanca tretje tožene stranke kot koncesionarja. Gre za notranje pogodbeno razmerje in to ne vpliva na njeno odgovornost nasproti tretjim. V sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da upravljalec ceste ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost obveznosti nasproti oškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncedenta in se uporabnikov javnih cest vsebina koncesijske pogodbe ne tiče in velja ta le v notranjem razmerju med koncedentom in koncesionarjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka dalj časa vedela za opisano neustrezno stanje predmetnega stopnišča, vendar družbi V. d.d. kot vzdrževalcu ni naročila potrebne sanacije oziroma ni sama poskrbela za sanacijo tega stopnišča kot konstrukcijskega elementa mostu.
V. d.d. stopnišča ni primerno vzdrževal v smislu predhodno citirane določbe 15. člena in prvega odstavka 24. člena Pravilnika na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Priča F. R. je izpovedal, da je bila sporna stopnica v tako slabem stanju, ″da ni bila za nikamor″. Četudi bi stanje stopnišča presegalo okvir rednega vzdrževanja, za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojo dolžnostjo ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Tudi priča K. P. je izpovedala, da so imeli na V. d.d. v času škodnega dogodka možnost s prometno signalizacijo samoiniciativno zapreti določeno nevarno območje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo da, ker V. d.d., kljub poškodovanosti stopnišča ni poskrbel za ustrezno opozorilo, da je stopnišče poškodovano oziroma obravnavano stopnišče ni zaprl za uporabo pešcem in je s tem opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe in je tako ravnal v nasprotju z skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
sklepčnost tožbe - načelo ekonomičnosti - poštena uporaba procesnih pravic - konkretiziranost trditev - trditveno in dokazno breme dolžnika
Ob tem, da je tožeča stranka že v tožbi navedla pravno podlago vtoževanega zahtevka (pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki) in tam navedena merilna mesta odjema električne energije (l. št. 23), predstavljajo ugovori tožene stranke v smeri, da tožeča stranka merilnih mest ni navedla konkretno, predvsem procesno sprenevedanje. Tožena stranka je natančno vedela, na kaj se vtoževana terjatev nanaša. Napačno je zato stališče tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi se lahko zoper vtoževano terjatev konkretizirano branila šele, če bi tožeča stranka v svoji trditveni podlagi tako podrobno opisala terjatev, kot sama pričakuje. Kaj takega 212. člen ZPP od pravdnih strank ne zahteva, saj je njegovo bistvo ravno v tem, da trditveno in dokazno breme prehaja z ene na drugo stranko v odvisnosti od konkretiziranosti trditev in uspeha dokazovanja nasprotne stranke.
Ni spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala. Tožena stranka je uspela dokazati, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovno izdelanega oziroma podanega izvedenskega mnenja ugotovilo, kot že rečeno, da je sepsa nastala zaradi vpliva bakterij in da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici.
ZPP člen 154, 162. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5. ZJSRS člen 1a.
insolventnost delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - stečajni postopek - odločitev o pravdnih stroških - stvarna pristojnost - delovni spor - socialni spor
Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic.
V tem individualnem delovnem sporu zastopa toženo stranko Državno odvetništvo Republike Slovenije skladno z Zakonom o državnem odvetništvu. To je le zastopnik stranke (Republika Slovenija) v postopku, zato zanj ne velja določba 162. člena ZPP, po kateri ima organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade.
Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Dejstvo, da je tožnik z zadnjim plačilom tožene stranke bil seznanjen šele s pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22. 6. 2018 (prejem 29. 6. 2018), pomeni, da je tožbo dne 2. 7. 2018 umaknil pravočasno. Tako tožnik ni "zamudil" z umikom tožbe in upravičen do stroškov postopka, in sicer upoštevaje pri tem uspeh v pravdi.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1.. ZPIZ-1 člen 102.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - III. kategorija invalidnosti
Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnika, da bi delo v okviru svojih omejitev lahko opravljal, saj je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja, kar pa je storila. Sodišče pa sicer ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00017438
ZPP člen 286, 362, 362/1. OZ člen 70. SZ-1 člen 50.
ustni dogovor - ustno sklenjena pogodba - večstanovanjska stavba - zastopanje - posredno zastopanje - neposredno zastopanje - izvedensko mnenje - prekluzija - ponovno sojenje - ponovitev že izvedenih dokazov
Procesno dejanje - izvedba personalnih dokazov - ne izgubi procesnega pomena, če je odločba sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kaj takšnega namreč iz določil ZPP ne izhaja.
Čeprav se je popravilo dejansko nanašalo na večstanovanjsko stavbo, je bil dogovor sklenjen med pravdnima strankama. Tak dogovor je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno kvalificiralo kot dogovor, ki ga je tožena stranka sklenila v "svojem imenu in na tuj račun", kar se v praksi in teoriji slovenskega obligacijskega prava označuje tudi pod pojmom posredno zastopanje. V takem pravnem položaju pa sta v obligacijski zavezi neposredno zastopnik (v konkretnem primeru tožena stranka) in tretja oseba (v konkretnem primeru tožeča stranka). V tem smislu se posredno zastopanje razlikuje od neposrednega, ki je največkrat pravno okvalificiran z besedno zvezo delovanje "v tujem imenu in za tuj račun." Določbe SZ-1, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti SPZ ali OZ ne izključujejo posrednega zastopanja v zadevah, ko se dela opravljajo na stavbi, ki je večstanovanjska. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek proti toženi stranki kot upravniku zavrniti, neutemeljen.
ugovor neprištevnosti - prosta dokazna presoja - dodatno izvedensko mnenje - pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov - predlog za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka
Prištevnost je pravni pojem, zato ocena o tem sodi v pristojnost sodišča in ne morebiti izvedencev psihiatrov. Odrejena naloga sodišča izvedencu ne more biti ocena obdolženčeve prištevnosti, ker gre za pravno vprašanje, na katero mora in lahko odgovori samo sodišče. Naloga izvedenca je torej lahko le ugotavljanje in ocena obdolženčeve zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. In ugotovitev oziroma podaja strokovnega izvida in mnenja prav glede teh okoliščin, je bila naloga obeh izvedencev v obravnavani zadevi, kot to izhaja iz odredb sodišča z dne 12. 5. 2017 in 22. 11. 2017. V skladu z izdanima odredbama, pa sta izvedenca tudi opravila svoji nalogi, saj sta z zapisom, da je bil obdolženi sposoben razumeti pomen svojih dejanj, sposobnost imeti jih v oblasti pa je bila zmanjšana, a ne bistveno zmanjšana, odgovorila na postavljeno vprašanje sodišča glede teh relevantnih okoliščin, njune strokovne ugotovitve pa so bile podlaga sodišču za oceno obdolženčeve prištevnosti. Glede na takšne enotne ugotovitve obeh izvedencev, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila prištevnost obdolženega v času izvršitve kaznivega dejanja zmanjšana, a ne bistveno, te svoje ugotovitve pa je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi tehtno in prepričljivo argumentiralo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017545
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - vmesna sodba - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - izključitev odgovornosti - soprispevek
Kljub temu, da je na odprti premikalni ploščadi, na kateri se je tožnik vozil, ograja, za katero se je treba zaradi preprečevanja padcev trdno držati v času premikanja lokomotive, ter da je hitrost lokomotive nizka, pospeški pa majhni, gre pri prevažanju premikačev zaradi opravljanja njihovega dela za nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode kljub ustrezni skrbnosti strojevodij in ustrezni skrbnosti delavcev. Nevarnost se lahko zmanjša, a je tudi ob upoštevanju vseh predpisov o varnosti (tako z vidika delavca kot delodajalca) ni mogoče omejiti pod standard povečane nevarnosti.
Okoliščina, da se tožnik ni ves čas z obema rokama držal za ograjo oziroma da se je po besedah tožene stranke prezgodaj pričel pripravljati za sestop, ki bi ga opravil, če pred tem ne bi prišlo do padca, utemeljuje tožnikov 50-odstotni soprispevek k nastanku škode, ne pa popolne izključitve sicer objektivne odgovornosti tožene stranke.
Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb dolžnika, da ima dejansko na razpolago le 420,00 EUR bruto na mesec (dolžnik ne prereka ugotovitve, da prejema druge dohodke v višini 920,00 EUR) in je dolžnikov premoženjski položaj, glede na določbo tretjega odstavka 12.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da se premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, zato presojalo premalo celovito.
mokra in spolzka tla - padec na mokrih tleh - načelo prepovedi povzročanja škode - neskrbno ravnanje - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Glede na dejstvo, da je tuš uporabljalo veliko število ljudi ter s tem povezano veliko možnost prisotnosti mokrote na kopalniških tleh, je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke neskrbno, saj bi bilo drsnost mokrih tal mogoče preprečiti že z enostavnim ukrepom, to je namestitvijo nedrseče talne podlage (tekstilne ali gumijaste). Direktno o namestitvi takšne podlage ne govori noben predpis. Takšna dolžnost zavarovanca tožene stranke pa izhaja iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode oziroma načela neminem laedere, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Takšna dolžnost zavarovanca tožene stranke je obstajala ne glede na to, ali je kateri od obsojencev namestitev talne podlage zahteval in ne glede na to, ali se je že zgodil kakšen podoben škodni dogodek, saj bi se zavarovanec tožene stranke glede na poznavanje razmer moral zavedati nevarnosti padca katerega od obsojencev.
Ker je bilo prisotno tako vedenje tožnika o mokroti tal in njegova dolžnost prispevati k čiščenju tal v kopalnici (pred in po tuširanju), je tožnikov soprispevek k nastali škodi oceniti na 50%.
povrnitev škode zaradi nezakonitega pridržanja v priporu - dokaz z zaslišanjem strank - tujec - sodni tolmač - predujem za stroške izvedenca - založitev predujma - rok za plačilo predujma - prepozno plačilo - oprava zamujenega procesnega dejanja - opustitev izvedbe dokaza - sankcija
Sankcija za nespoštovanje roka za plačilo predujma za sodnega tolmača se izkaže za prestrogo, oziroma nesorazmerno cilju oziroma namenu, ki ga ima določba 153. člena ZPP - zagotoviti hitrejši in učinkovitejši postopek. Sodišče prve stopnje namreč ni opravilo presoje, ali bi v obstoječi procesni situaciji (ko je še moralo opraviti narok, da bi glavno obravnavo lahko končalo) dopustitev izvedbe dokaza z zaslišanjem tožnika zavlekla reševanje spora. V posledici napačnega stališča, da je opustitev izvedbe dokaza neizogibna (nujna) posledica nespoštovanja roka za plačilo predujma (torej posledica, ki ni odvisna (tudi) od presoje, ali in kako bi izvedba dokaza kljub prepozno plačanemu predujmu vplivala na hitrost in učinkovitost postopka), sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo (niti ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje tožnika z vidika vpliva izvedbe dokaza na hitrosti in učinkovitost postopka).
izročitev in izpraznitev nepremičnine - upravičenje do posesti - dovoljenje za uporabo - razlaga pogodbe
V zadevi je sporno, ali ima toženec pravico do uporabe objekta, ki temelji na dogovoru oziroma soglasju tožnice, da lahko brezplačno ostane v spornem objektu vse dokler tožnica ne zgradi novega objekta in na toženca tudi prenese lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je jasno in prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame, da je tožnica (le) sprva tožencu dovoljevala brezplačno uporabo starega objekta. Povsem logični in izkustveno prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnica utemeljeno preklicala dovoljenje za uporabo starega objekta takrat, ko je bilo jasno, da toženec novega objekta ne bo kupil oziroma je postalo jasno, da do realizacije projekta pod pogoji iz Pogodbe o projektnem financiranju ne bo prišlo.
spor majhne vrednosti - sodba na podlagi pripoznave - pripoznanje zahtevka - pasivnost tožene stranke - nevložitev odgovora na tožbo
Če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. Sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi.
V tem primeru, ko je upnik predlagal prodajo in poplačilo že v predlogu za izvršbo, ni bil dolžan ponovno predlagati prodaje. Za neprodajo v treh mesecih po rubežu je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v drugem odstavku 92. člena ZIZ ni sankcije.
neupravičena pridobitev - obseg vrnitve - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - enostranska prodaja predmeta skupnega premoženja - nepoštenost pridobitelja - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - obrestni del tožbenega zahtevka - obresti kot stranska terjatev
Napačno je [sodišče] ocenilo, da je bil toženec nepošten že od trenutka, ko je prodal vozilo, za katero se je kasneje izkazalo, da je skupno. To prvostopenjsko sodišče temelji le na ugotovitvi, da je tožnica že v tožbi za ugotovitev skupnega premoženja uveljavljala, da je skupno tudi to vozilo in da se je toženec pred tem branil le pavšalno. Na podlagi tega pa ni utemeljen zaključek, da je bil toženec nepošten že ob prodaji. Nobenih okoliščin ni ugotovljenih, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na njegovo nepoštenost že v tistem trenutku. Pavšalnost toženčevega odgovora na tožbo ne zadošča, saj je tožnica tista, ki bi morala trditi in dokazati, da je bil toženec nepošten prodajalec (da je tak bil že pred postopkom, v katerem naj bi podal pavšalno obrambo; dasiravno je utemeljen njegov pritožbeni očitek, da bi bilo tudi v tem primeru treba dejstva njegove obrambe presoditi celovito in se ne omejiti na eno vlogo - odgovor na tožbo). Nepoštenost se namreč ne domneva in tudi ne more izhajati že iz samega dejstva pridobitve, torej prodaje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00017742
ZPP člen 8, 333, 340, 350. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/1, 125/3.
povrnitev nepremoženjske škode - enotna odškodnina - katastrofalna škoda - tetraplegija - zdravniška napaka (medicinska napaka) - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - tuja pomoč - strah - strah za izid zdravljenja - depresija - skaženost - izredno hud primer po Fischerjevi lestvici - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti - rok za vložitev pritožbe - izpodbijanje dejanskih ugotovitev - meje pritožbenega preizkusa sodbe
Ker je toženka v pritožbi zatrjevala le, da je obseg škode nepravilno ugotovljen, ker bi sodišče prve stopnje moralo oceniti obseg škode na podlagi odpustnega lista, ni pa obrazložila, zakaj je bilo dejansko stanje glede konkretnih oblik škode zmotno ugotovljeno, ker se je sodišče prve stopnje v tem delu oprlo na izvedensko mnenje, pritožbeno sodišče ni bilo dolžno samo iskati morebitne napake v teh dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, zato je v obrazložitvi sodbe ostalo v okviru pritožbenih trditev. Pritožbeno sodišče se je v nadaljevanju obrazložitve opredelilo le do tistih konkretnih očitkov, s katerimi pritožba zatrjuje, da so bila določena dejstva zmotno ugotovljena, pri tem pa navaja tudi razloge, zaradi katerih meni, da so bila ta dejstva zmotno dokazno ocenjena.