KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018741
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2, 245/1, 245/2, 245/3.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - pravica do obrambe - pristranskost izvedenca - kaznivo dejanje pranja denarja
Pritožbena izvajanja, kolikor poudarjajo nedopustnost takega poslovanja, niso pomembne, saj je nezakonitost poslovanja, kot rečeno, ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tudi, če bi obtoženčevo poslovanje v ožjem pomenu ustrezalo definiciji zlorabe položaja, pa mora biti za obstoj kaznivega dejanja izpolnjen še drugi pogoj, to je, da je nezakonito poslovanje obtoženca kot direktorja družbe bilo motivirano z namenom pridobitve velike premoženjske koristi. To pa je tudi osnovni problem v obravnavani pritožbeni zadevi.
postopek osebnega stečaja - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - pritožba zoper sklep o prodaji - solastninska pravica na nepremičnini - prerekanje izločitvene pravice - izločitvena pravica na nepremičnini - začetek prodaje - uveljavitev prerekane izločitvene pravice v pravdi - zavrnitev tožbenega zahtevka - pravnomočnost - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - razveljavitev dražbe
Iz določila tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP izhaja, da takrat, kadar izločitveni upnik pravočasno prijavi izločitveno pravico, ki je bila prerekana, prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, ni dovoljeno začeti, dokler zahtevek izločitvenega upnika ni pravnomočno zavrnjen ali izločitvena pravica ne preneha po tretjem odstavku 310. člena ali tretjem odstavku 311. člena tega zakona. Torej je sodišče prve stopnje s tem, ko je dovolilo prodajo premoženja, na katerem zatrjevana solastnica izločuje svoj solastniški del, kršilo določilo 1. točke tretjega odstavka 330. člena ZFPPIPP.
Osnovno načelo stečajnega postopka je načelo najvišjega poplačila upnikov. Če bi stečajno sodišče pred pravnomočnim zaključkom pravde dovolilo prodajo le 1/2 sporne nepremičnine, kasneje pa bi se izkazalo, da je tožbeni zahtevek vsaj deloma utemeljen, bi v nadaljnjem postopku moralo prodajati še tisti odstotek spornih nepremičnin, ki predstavlja razliko med vtoževanim in prisojenim solastnim deležem sporne nepremičnine. Tako postopanje pa bi zaradi višjih stroškov prodaje nedvomno rezultiralo v nižji kupnini. Torej bi zanesljivo prišlo do kršitve citiranega načela.
ZIZ člen 30, 31, 31/1, 31/11, 31/12, 31/13, 31/13-1, 31/13-2.
predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja - preuranjen predlog - informativni seznam dolžnikovega premoženja - namen instituta - izkaz verjetnosti za nezmožnost poplačila - faza izvršilnega postopka - pomanjkljiva trditvena podlaga - pavšalna navedba - višina terjatve
Načeloma lahko upnik kadarkoli med izvršilnim postopkom predlaga dolžnikovo predložitev seznama premoženja, tudi na samem začetku postopka, vendar pa mora v tej fazi postopka še posebej dobro utemeljiti, zakaj obstaja verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.
Dejstvo, da je tožena stranka delno izpolnila tožnikov tožbeni zahtevek 5. 12. 2017, da je pripravljalno vlogo v zvezi z delnim plačilom vložila v spis 22. 6. 2018, tožnik pa je nato podal umik tožbe, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med tožnikovo seznanitvijo z delno izpolnitvijo tožbenega zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje, zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila njegov zahtevek.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - opis delovnega mesta - sodna razveza - denarno povračilo
Naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi, je v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR-1 obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi in s tem tudi njen bistveni element. Tožena stranka ni uspela dokazati, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu prenehanja delovnega mesta "sekretarke ...", saj je "staro" delovno mesto z novo sistematizacijo ob enaki zahtevnosti in organizacijski opredelitvi pridobilo zgolj širši krog zadolžitev v smislu marketinških aktivnosti ter uporabe sodobnih tehnologij. Gre za nebistveno spremembo delovnega mesta sekretarke po novi sistematizaciji v spornem letu, vsekakor pa ni prenehalo, kot je to navajala tožena stranka v odpovedi.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 354, 354/1, 354/2. OZ člen 18, 18/2. ZVPSBNO člen 4.
pismo o nameri - dokazna ocena - celovita dokazna ocena - prosta dokazna ocena - volja za sklenitev pogodbe - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri v skladu z 8. členom ZPP vestno, skrbno, dosledno in celovito oceniti zbrano dokazno gradivo (in sprejeti dokazno oceno v skladu z postulati metode proste dokazne ocene), upoštevaje ob tem, da je višina tožbenega zahtevka vezana na delitev prihodkov (opredeljeno v točki 4.4. Pisma o nameri), ki jih je tožena stranka v relevantnem obdobju prejemala od naročnikov (34 domov za ostarele občane) za razvoj in vzdrževanje programske opreme, ki podpira knjigovodski oziroma zdravstveni del delovanja omejenih naročnikov. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje seveda upoštevati tudi postavljeni procesni pobotni ugovor. Pritožbeno sodišče ob tem izpostavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 354. člena ZPP, upoštevaje ob tem opisano naravo kršitve, predvsem pa dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo veliko število personalnih dokazov (ki jih zato ne bo potrebno ponovno neposredno izvajati, kar pa za primer izvedbe pritožbene obravnave nujno ne velja), spričo česar razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje (upoštevaje ob tem, da se sodišče prve stopnje glede pobotnega ugovora sploh ni opredelilo) ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in bo s tem hkrati zagotovljena učinkovita in popolna pravica strank do pritožbe). Pritožbeno sodišče je na tem mestu upoštevalo tudi merila iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), pri čemer je ugotovilo, da dosedanji potek postopka na prvi in drugi stopnji ne posega huje v pravice stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
V motenjskih sporih sodna praksa ugotovitvene zahtevke dopušča zgolj v povezavi z restitucijskimi in predpovednimi zahtevki.
Tožnik se ni poslužil prisilne izvršbe sodne odločbe. Zato je s spornimi dejanji, ki jih je opravil brez pooblastila sodišča, samovoljno in protipravno motil toženca v zadnji posesti stvari.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik ni predložil dokaza za svojo trditev, da je sam bil v pogodbenem razmerju s katero od družb, ki je za družbo N. d.o.o. izvajala navedeno storitev (to je z družbo M. d.o.o. in U. d.o.o.). Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke. Brez tožnikovih trditev o obsegu opravljenega dela izvedenec ne bi mogel ugotoviti tožnikovega zaslužka.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10.. ZSSloV člen 70, 70/1.. ZPP člen 70.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - denarna kazen - zastaranje vodenja disciplinskega postopka - izločitveni razlog - kršitev vojaške discipline
Glede na ugotovitve, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik naslovil predlog za uvedbo postopka, je pravilen zaključek, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015.
Za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitvi in za tožnika kot storilca.
S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in zoper njega kasneje tudi vodil disciplinski postopek in odločal o disciplinski odgovornosti tožnika, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi predstavljalo izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP). Glede na to ni podlage za pritrditev tožnikovim pritožbenim navedbam, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika nezakoniti zato, ker je postopek zoper tožnika pri toženi stranki na prvi stopnji vodil in o disciplinski odgovornosti tožnika odločal podpolkovnik.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017512
ZDR-1 člen 179, 179/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153, 153/2, 153/3, 179, 189, 299, 378.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - skaženost - zakonske zamudne obresti - izključitveni razlog - gradbišče
Delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, to je centriranje in vijačenje težkih kovinskih prečnih nosilcev na kovinske stebre na višini 5 m, pri čemer je bila višina tožnikovega stojišča na lestvi cca. 2,5 m, je nevarno delo, pri katerem je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo, ki nastane pri opravljanju nevarnega dela, pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njim ukvarja, to je tožena stranka.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ki so prispevale k nezgodi in ugotovitvah, da tožnik zaradi neravnega terena lestve ni mogel postaviti v položaj v obliki črke A, da je ravnal tako, kot je bilo pri toženi stranki običajno, da ga ta na drugačen oziroma pravilen način ni opozorila in da direktor tožene stranke ni opravljal nadzora glede varnega opravljanja dela, tožena stranka ni dokazala, da je bil škodni dogodek izključno posledica ravnanja tožnika (nepravilne postavitve lestve na kovinsko konstrukcijo), ki ga tožena stranka ni mogla niti predvideti niti preprečiti (drugi odstavek 153. člena OZ), niti, da je tožnik prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ).
Tožena stranka je delno izpolnila tožbeni zahtevek tudi 5. 3. 2018, tožnik pa je umaknil tožbo 5. 6. 2018, pri čemer v vmesnem času niso nastali nikakršni potrebni pravdni stroški.
Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo o stroških postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Tožeča stranka, ki umakne tožbo, pa mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP).
URS člen 22, 29.. ZKP-UPB8 člen 15, 18, 18/2, 442, 442/1.
sposobnost sodelovanja na obravnavi - sojenje obdolžencu v nenavzočnosti - hospitalizacija - zloraba procesnih pravic - pravice obrambe - dokazni predlog
Sodelovanje v kazenskem postopku je pri obdolženki lahko povzročilo večjo ali manjšo stopnjo tesnobe in posledično željo po izognitvi temu postopku, vendar pa navedena stanja in občutenja ne pomenijo, da je oseba po intelektualni in voljni plati nesposobna za sodelovanje v kazenskem postopku. Slednje je namreč vedno povezano z obstojem določenih duševnih motenj ali bolezni, ki pa pri obdolženki gotovo niso bile podane.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je naroka opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Slednja, četudi nameščena v PBI, je imela vse možnosti in je bila sposobna udeležiti se glavne obravnave, vendar se je zavestno odločila drugače oziroma je z namenom izogibanja postopku celo sama dosegla, da je bila v kratkem času pred razpisanimi naroki sprejeta v bolnišnico. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj pravilno zaključevalo, da je bila obdolženka ves čas sposobna sodelovati v postopku, predvsem pa, da so bila vsa njena ravnanja v obliki zavestnega poudarjanja določene duševne simptomatike in suicidalnosti motivirana z željo po prelaganju narokov in zavlačevanju kazenskega postopka. Zadržanji obdolženke v PBI po sklepu nepravdnega sodišča sta bili tako zgolj navidezno prisilni, saj ju je obdolženka sama želela in dosegla z namenom izogibanja teku kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo zakonito, ko je tudi zadnja dva naroka za glavno obravnavo opravilo v obdolženkini nenavzočnosti. Glede na ugotovljena ravnanja obdolženke slednji prihod na naroke ni bil onemogočen s strani zunanjih in nezakrivljenih dejavnikov, ampak je navidezno nezmožnost prihoda dosegla sama - naklepoma in krivdno. Obdolženka je zlorabila ne le svoje procesne pravice, ampak tudi širše pravice znotraj zdravstvenega sistema. Ravno tako iz spisovnih podatkov ne izhaja, da naj bi se zadržanje v PBI izvajalo na način, da zdravstveno osebje obdolženke ne bi moglo pripeljati na naroke, če bi to sama želela. V zvezi s tem bi se lahko obdolženka obrnila tudi na ustrezno posredovanje s strani sodišča, pa tega ni storila, saj na naroke ni hotela pristopiti. Obdolženka, ki je z namenom zavlačevanja zlorabila svoje pravice in možnosti, se ne more uspešno sklicevati na ustavno pravico do sojenja v navzočnosti, ki naj bi ji bila kršena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00015862
OZ člen 922.
zavarovalna pogodba - zavarovalni primer - nenadni in presenetljivi dogodek - nastanek škode - ravnanje zavarovanca - izključitev odgovornosti zavarovalnice - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja
Po določbi prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev zavarovalnica jamči za škodo, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, navedene v polici. Kaj je "nenadni in presenetljivi" dogodek, je odvisno o konkretnih okoliščin. Ne zadošča pa zgolj obstoj verjetnosti, da bo do dogodka prišlo in da bi ga zato lahko tožeča stranka predvidela. Ravno zaradi tega, ker vedno obstaja določena verjetnost nastanka škode, zavarovanci sploh sklepajo zavarovalne pogodbe. Če stranka nastanka škode v nobenem primeru ne bi mogla pričakovati, bi bila sklenitev zavarovanja z njene strani nerazumna. Da bi se lahko sklicevali na določbo prvega odstavka prvega člena Splošnih pogojev, bi zato morala biti verjetnost nastanka škode zelo velika (najmanj bi morala obstajati večja možnost, da do škode pride, kot da ne). Določba prvega člena Splošnih pogojev je splošne narave, zato je je treba razlagati skupaj z ostalimi določbami. Splošni pogoji namreč posebej urejajo izključitev odgovornosti. Če nekatere od primerov izključitve odgovornosti analiziramo (naklepna povzročitev škode, zavarovanec na zahtevo zavarovalnice ne odstrani posebno nevarnih okoliščin), lahko ugotovimo, da gre prav za to: nastanek nesreče je zaradi ravnanja zavarovanca z zelo veliko verjetnostjo predvidljiv.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00017203
ZASP člen 168, 168/2, 168/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 341.
avtorska pravica - kršitev avtorske pravice - koncept televizijske (TV) oddaje - povrnitev škode in civilna kazen - primerno nadomestilo - prosti preudarek - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Ugotovljena kršitev, v zvezi s katero teče predmetni postopek glede odmere višine odškodnine, je kršitev koncepta televizijske oddaje "H" kot avtorskega dela, ki ga je izdelala tožeča stranka in ga je tožena stranka uporabila v okviru svoje oddaje "S". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izračun primernega nadomestila za navedeno kršitev vključevalo tudi elemente, ki presegajo dejanski stan kršitvenega ravnanja tožene stranke. Kršen je bil zgolj koncept oddaje, zato mora tudi odmera primernega nadomestila odražati prav takšno kršitev.
Tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je dokazno breme glede izplačila plač in dnevnic na delodajalcu. Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se na podlagi 135. člena ZDR-1 izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca, drugačen način se lahko določi v kolektivnih pogodbah le za povračila stroškov v zvezi z delom. Vendar bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, če bi bilo možno dejanska izplačila prejemkov iz delovnega razmerja dokazovati le z bančnimi izpiski. Dokazovati jih je namreč možno tudi z ostalimi dokaznimi sredstvi, npr. s pričami in z drugimi listinskimi dokazi. To velja še toliko bolj, če je med strankama dogovorjeno izplačilo prejemkov v gotovini na roke. Ob odsotnosti bančnih izpiskov je treba ostale listinske dokaze in izpovedi prič v luči predstavljene zakonske določbe presojati strožje.
duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - intenzivnost in trajanje pravno priznane nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic
Odločilna kriterija za obstoj ter pravno priznane škode pa sta intenzivnost duševnih bolečin ter njihovo trajanje. Ni pa odločilnega pomena dejstvo, da se kršitev osebnostne pravice dobrega imena in časti ni odrazila v oškodovančevi življenjski sredini in njegovi delovni okolici in tudi ne dejstvo, da zaradi kršitve ni prišlo do trajnih posledic.