Obsojenca sta Mariborski razvojni agenciji predložila neresnične podatke (fiktiven račun in fiktivne transakcije), pomembne za odobritev nepovratnih sredstev, kar je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti. Takšen opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča vsebuje vse zakonske znake tega kaznivega dejanja; podrobnejša opredelitev posameznih fiktivnih transakcij med bančnima računoma, ob jasnem očitku, da je šlo za fiktivni račun za dobavo gostinske opreme, ni potrebna.
Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornica v zaključni besedi navedla, da obramba prereka premoženjskopravni zahtevek kot zastaranega, z dodatkom, da v tem kazenskem postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi lahko bili podlaga za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku. Glede na navedeno so protispisna zatrjevanja obrambe, da se s premoženjskopravnim zahtevkom ni mogla seznaniti in da ji je bilo kršeno načelo kontradiktornosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se drugi odstavek 50. člena Akta o metodologiji za določitev regulativnega okvira operaterja distribucijskega sistema zemeljskega plina (Uradni list RS, št. 28/15 in 22/16) razlaga tako, da je za ugotovitev izračuna skupne višine nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (NNSDV) pri presoji „nove naloge“, ki je bila operaterju določena z zakonom ali drugim predpisom in jo je moral operater začeti izvajati znotraj zadevnega regulativnega obdobja, bistveno:
- da je nova naloga vsako obvezno opravilo, ki povzroča nove, še nepredvidene stroške in odhodke, ki so nastali operaterju zaradi vsakega predpisanega obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti, četudi gre za opravilo znotraj že obstoječe naloge, za katere so stroški priznani v okviru zamejenih nadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (NSDV), ali
- da je nova naloga samo tisto obvezno opravilo, ki povzroča nove, še ne predvidene stroške oz. odhodke, ki so nastali operaterju izključno zaradi predpisane nove naloge, ki je operater prej ni izvajal, in ne zgolj zaradi novega ali spremenjenega opravila znotraj obstoječe naloge.
Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva izbris lastninske pravice na 41 m2 prostorov, ki bo na podlagi elaborata za vpis sprememb evidentiran kot posamezni del stavbe. Primarni tožbeni zahtevek se nanaša le na "posamezni" del v izmeri 41 m2 in ne vsebuje določne opredelitve solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču. Z ugoditvijo temu zahtevku torej ne bi bila vzpostavljena etažna lastnina in s tem samostojna nepremičnina. Na delu stavbe, ki ni samostojna nepremičnina, pa tožeča stranka ne more doseči izbris lastninske pravice. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neodpravljivi nesklepčnosti tožbe glede primarnega zahtevka. Ni pa taka presoja pravilna glede podrejenega zahtevka. S podrejenim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva izbris (so)lastninske pravice tožene stranke in vpis svoje solastninske pravice na deležu, ki ustreza vrednosti spornega prostora.