KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008025
ZKP člen 289, 289/3, 372, 372/5. KZ-1 člen 59, 59/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja – obvezni preklic – fakultativni preklic – dokazovanje - instrukcijska maksima
Situacijo preklica pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja ureja 59. člen KZ-1. Ta določba ureja tako imenovani obligatorni preklic, če stori obsojenec preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera mu je sodišče izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen (prvi odstavek 59. člena KZ-1), in fakultativno odločanje o preklicu pogojne obsodbe, ki omogoča sodišču prosto izbiro med tremi možnostmi: 1) prekliče pogojno obsodbo in izreče enotno kazen za novo kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje iz preklicane pogojne obsodbe, 2) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo razširi še na novo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer tudi določi (novo) enotno kazen in novo preizkusno dobo, ali 3) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo pusti takšno kakršna je, za novo storjeno kaznivo dejanje pa storilcu izreče kazen, ki se tudi izvrši (drugi, tretji in četrti odstavek navedenega člena). Če sodišče razširi pogojno obsodbo tudi na novo kaznivo dejanje, določi v njej eno samo kazen, poleg tega pa določi tudi novo preizkusno dobo. Razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, velja za novo kazensko sankcijo in zato tudi nova določena preizkusna doba začne teči od pravnomočnosti nove sodbe. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem in fakultativnem) dolžno upoštevati, oziroma ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).
Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, konkretneje, glede na izrečeno kazensko sankcijo, podlaga za odločanje o fakultativnem preklicu, je sodišče, kot to upravičeno uveljavlja vrhovni državni tožilec, s tem ko ni izreklo enotne (razširjene) pogojne obsodbe v korist obsojenca, kršilo določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče mora namreč glede novega kaznivega dejanja vedno odločati še o že prej izrečeni pogojni obsodbi. Odločanje o tem ni v prosti presoji sodišča.
Upravičeno pa vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev določbe tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki jo je storilo višje sodišče s tem, ko je obveznost izreka enotne pogojne obsodbe zavrnilo s prevalitvijo domnevnega dokaznega bremena na državnega tožilca, namesto da bi ga izpolnilo samo. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločanje o preklicu pogojne obsodbe, če so seveda za to izpolnjeni pogoji, obvezno. Sodišče mora po tako imenovani instrukcijski maksimi, takoj ko pridobi podatke o predkaznovanosti storilca, samo pribaviti ustrezne kazenske spise. Navedeno izhaja že iz temeljnega načela kazenskega postopka – iskanja materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), ter konkretneje, iz tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki predsedniku senata omogoča, da tudi brez predloga strank priskrbi nove dokaze. Ta možnost se seveda ob dejstvu, da je izrekanje o enotni pogojni obsodbi obvezno, spremeni v dolžnost, oziroma mora predsednik senata brez predloga strank priskrbeti za glavno obravnavo spise oziroma podatke in dokaze, ki so pomembni, bodisi za izrekanje enotne kazni oziroma za odločanje o preklicu pogojne obsodbe. Zato je stališče višjega sodišča, da izrek razširjene pogojne obsodbe lahko temelji le na predlogu državnega tožilca in še to zgolj takrat, ko je podan ustrezen dokazni predlog za pribavo spisov, tudi s procesnega vidika, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, napačno oziroma v nasprotju z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, saj je sodišče svojo obveznost pribave dokazov prevalilo na stranko, kar je posledično pripeljalo do izreka nezakonite sankcije.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008017
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 372, 372/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1.
kršitev kazenskega zakona – goljufija – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
V konkretnem primeru je bil storilec spoznan za krivega, da je oškodovancu lažno prikazoval bistveno nižjo priznano odškodnino, kot mu jo je dejansko priznala zavarovalnica; tak očitek, da je oškodovancu zatrjeval, da mu je zavarovalnica priznala odškodnino v višini 1.980,00 EUR, ne pa v višini 3.800,00 EUR, kot je ustrezalo dejansko priznani odškodnini, je po stališču Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran očitek, saj tega inkriminiranega ravnanja sploh ni mogoče konkretizirati bolj kot je to storilo državno tožilstvo in po njem povzelo sodišče.
Trditve vložnikov, kjer sodišču očitajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, so neutemeljene. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da mu je zavarovalnica dejansko priznala odškodnino v višini 3.800,00 EUR, prav tako pa tudi, da je oškodovanec slepo verjel obdolžencu, da je upravičen le do odškodnine v višini 1.980,00 EUR, in resničnosti njegovih navedb ni nikjer preverjal. To pa ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Iz točke 6 prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da je oškodovanec kot starejša oseba, nevajena zavarovalniških poslov, obdolžencu, ki mu ga je priporočila njegova snaha, zaupal do te mere, da je podpisal vse listine, ki mu jih je v zvezi s tem predložil obsojenec, ne da bi preveril vsebino. Tako tudi ni zanikal, da bi podpisal poravnavo z dne 18. 11. 2009.
Vlomen vstop v tuje stanovanje in iskanje predmetov v njem ne pomenita le ogrozitve premoženjskih, temveč tudi prekršitev osebnostnih pravic oškodovancev.
odločba o odvzemu premoženjske koristi – način odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, je treba primarno odvzeti v obliki, v kateri je bila pridobljena (prvi odstavek 75. člena KZ-1), in šele, če to ni mogoče, se vzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1).
Okoliščine, da posledice krivega pričanja niso nastale, da je bil obtoženi v kazenskem postopku, v katerem je krivo izpovedal oškodovanec in so bile v zvezi z njegovim pričanjem nanj naslovljene grožnje, se lahko upoštevajo kot olajševalne okoliščine, ni pa mogoče glede na težo kaznivega dejanja, dejanje šteti kot dejanje majhnega pomena.
Sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak je omejeno le na preizkus formalnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo. To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o obsojenčevem predlogu ni moglo preverjati ali ocenjevati njegovih navedb na način, ki bi izključeval možnost preslepitve tega organa.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - razžalitev - namen zaničevanja - svoboda izražanja - javna oseba
Ker izrazi za župana niso bili namenjeni izključno žalitvam oškodovanega B. osebno, temveč v zvezi z dovoljeno kritiko njegovega ravnanja in kritiko izvedenih projektov, je s tem izostal zaničevalni namen. Razen tega kritika ni prekoračila meja še dopustne kritike dela javne politične osebe.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – preprečitev uradnega dejanja uradni osebi – prepovedana posledica
Po določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 med drugim stori kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, kdor se uradni osebi, ki je vodila preiskavo, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila v okviru svojih pravic tako, da je ogroženo njeno življenje, telo, osebna varnost ali njeno premoženje. Prepovedana posledica pri tem kaznivem dejanju je torej ogroženost življenja, telesa, osebne varnosti ali premoženja uradne osebe. Z razliko od kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1, pri katerem za obstoj kaznivega dejanja zadošča, da je storilec z resno grožnjo vzbudil občutek ogroženosti, mora biti pri tem kaznivem dejanju dejansko (torej konkretno, ne le na abstraktni ravni) ogrožena osebna varnost oškodovanca.
Za obstoj zakonskega znaka ogrozitve osebne varnosti uradne osebe mora pri obravnavanem kaznivem dejanju namreč obstajati, in biti v opisu dejanja v izreku sodbe konkretizirana, dejanska nevarnost, ki konkretno grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine.
Za odločitev o premoženjsko pravnemu zahtevku zoper pomagača ni odločilno ali si je pridobil korist pomagač, odločilno je, da si jo je pridobil storilec kaznivega dejanja.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenskih sankcijah - enotna kazen – izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe
Sodišče je z odločbo o enotni kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, s tem ko je pri izreku enotne kazni kot določeno upoštevalo tudi kazen, ki je bila že zajeta v enotni kazni, izrečeni po določbah o steku v drugi (že pravnomočni) sodbi.
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato je tvorba nadaljevanega kaznivega dejanja izključena.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007919
ZKP člen 201, 201-3. KZ-1 člen 70a, 70a/2.
pripor – ponovitvena nevarnost – varnostni ukrepi – obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu
Šele, ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora opraviti vsakih 6 mesecev (drugi odstavek 70.a člena KZ-1), odloči o tem, ali je nadaljevanje zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007956
ZKP člen 395, 395/1. KZ-1 člen 99, 99/1-4, 245, 245/1, 245/2, 245/3, 257, 257/3, 257/5. ZPPSL člen 72.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - nepristranskost - smiselna uporaba določb ZKP - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja - pranje denarja - stečajni upravitelj - uradna oseba - predikatno kaznivo dejanje
Za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja ni potrebno, da storilec predhodno kaznivo dejanje s pridobitvijo celotne premoženjske koristi dokonča in šele po dokončanem kaznivem dejanju oziroma po storjenem kaznivem dejanju z nakazili denarnih zneskov oziroma premoženja drugemu na način, da poskuša zakriti izvor premoženja, tako izpolni zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja. Zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja je razpolaganje s premoženjem ali denarjem, za katerega storilec ve, da je pridobljeno s kaznivim dejanjem, zato lahko storilec že v času izvrševanja predhodnega kaznivega dejanja, s katerim pridobiva denar ali premoženje, ta denar plasira.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitev - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - formalno in materialno izčrpanje pravnega sredstva
Namen preslepitve bi bilo mogoče obsojencu očitati tudi če bi deloval v gospodarski družbi, ki bi bila plačilno sposobna, pa ne bi izpolnjevala svojih obveznosti.
Nizkotnost maščevanja je kot izvršitveni način treba razlagati restriktivno, tako da zajamemo samo tiste primere, ki so po vsebini in intenzivnosti enakovredni brezobzirnemu maščevanju. Vsakega maščevanja (ki nima znakov brezobzirnosti) zatorej ni dopustno subsumirati pod druge nizkotne nagibe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007933
ZKP člen 128, 128/5, 314, 371, 371/2, 420, 420/2. KZ-1 člen 54.
izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga obrambe – pravica do pregleda spisa – zapisnik o glavni obravnavi – snemanje glavne obravnave - kršitev kazenskega zakona - nadaljevano kaznivo dejanje
Obsojenčev goljufivi namen je razviden ne samo iz opisa njegovega ravnanja v izreku prvostopenjske sodbe, temveč tudi iz razlogov sodbe. Z nasprotovanjem zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom, vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).
Instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Obsojenec in s tem tudi obsojena pravna oseba, sta kazniva dejanja storila zoper dva različna oškodovanca, v nepovezanem časovnem obdobju (19. 2. 2007 do 24. 5. 2007 ter od avgusta 2007 do 31. 12. 2007) in deloma tudi na različna izvršitvena načina.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007900
ZKP člen 372, 372-1, 427. KZ člen 208, 208/2, 208/3, 208/4.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - kršitev kazenskega zakona – ogrožanje varnosti pri delu – vzročna zveza - teorija pripisljivosti
Za presojo izpolnjenosti zakonskih znakov in obsojenčeve krivdne odgovornosti v primeru opustitvenega kaznivega dejanja, ne zadošča le ugotovitev, da obsojenec ni ravnal skladno s predpisi in varnostnimi ukrepi, ki jih izpodbijana sodba prve stopnje v izreku sicer navaja, temveč je treba ob tem odgovoriti tudi na vprašanje, če je to posledico mogoče objektivno pripisati obsojencu prav zaradi njegovega (ne)delovanja, torej ali je podana dejanska vzročna zveza med njegovim opustitvenim (dolžnostnim) ravnanjem in nastalo posledico ter ali je ta zveza v pravnem in vrednostnem smislu bistvena.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007908
ZKP člen 369, 369/4, 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/5. KZ-1 člen 205, 205/1-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – kršitev kazenskega zakona – zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev – materialno izčrpanje – opis kaznivega dejanja – velika tatvina – zavrnitev dokaznega predloga obrambe – vpliv na zakonitost
Nova dejstva in novi dokazi niso samostojni pritožbeni razlog, ampak le sredstvo za presojo pravilnosti v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik mora namreč glede na določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP pojasniti, zakaj dokazi niso bili predlagani že prej, s čimer se tudi poskuša preprečiti prepozne predloge za izvedbo dokazov in zagotoviti koncentracijo dokazov pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izvedlo glavno obravnavo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2007891
ZKP člen 371, 371/2. KZ-1 člen 173, 173/1.
zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - obrazložitev – pravice obrambe - kršitev kazenskega zakona - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let – zakonski znaki kaznivega dejanja - spolno dejanje
Pojem "spolna dejanja“ pomeni vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca, ne pomeni pa to spolnega občevanja. Gre za tista storilčeva dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, pogoj za pravno opredelitev teh dejanj kot spolnih dejanj pa je, da so storjena na telesu oškodovanca. Priti mora torej do dotikanja teles oziroma delov telesa med storilcem in oškodovancem.
kršitev kazenskega zakona - pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – izčrpanje pravnih sredstev
Ravnanje obsojenca, ki je od 1. 7. 2009 do 14. 8. 2009, na območju Gorenjske, P. B.-ju, ki je bil pravnomočno obsojen na kazen eno leto in en mesec zapora in je bil pozvan na prestajanje zaporne kazni, nudil zatočišče na neznanih lokacijah in ga tako skrival, da delavci policije niso mogli izvršiti prisilne odredbe zaradi izvršitve kazni zapora, je mogoče subsumirati pod pojem „skriva obsojenca.“