Čeprav postopek razlastitve ni bil izpeljan v skladu z 49. členom ZRPPN in zato sporazum, ki je bil sklenjen v tem postopku ne more imeti moči izvršilnega naslova po 50. členu ZRPPN, pa ni mogoče mimo dejstva, da dogovor, ki sta ga o odškodnini za zemljišče parc. št. 490 predlagatelja sklenila z razlastitveno upravičenko, predstavlja najmanj pogodbo o poravnavi, za katero veljajo splošne določbe obligacijskega prava (prvi odstavek 1093. člena ZOR). To pa seveda pomeni, da sta se predlagatelja z nasprotno udeleženko sporazumela, kakšno odškodnino jima je zaradi odvzema zemljišča dolžna plačati, predlagatelja pa tudi nista nikoli zatrjevala, da bi bila ta pogodba o poravnavi razveljavljena v zakonskih rokih. Tako je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je država s tem, ko je dogovorjeno odškodnino izplačala, svojo obveznost v celoti izpolnila in predlagateljema ne dolguje ničesar več.
V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Sicer veljajo splošna pravila o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP, v obravnavanem primeru prvi odstavek tega člena, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške.
Iz naslova odgovornosti za pravne napake kupcu odgovarja le prodajalec.
Argumentacija sodišča druge stopnje, ki je s priznanjem pasivne legitimacije prvega toženca v odškodninsko odgovornost vpeljalo kaznovalni element, v slovenskem pravnem redu ruši koncept odškodninskega prava, ki ureja interesne konflikte med prirejenimi konflikti.