V primeru, ko se slaba vera prijavitelja znamke nanaša le na nekatero blago, za katerega je zahteval registracijo znamke, se blagovna znamka lahko izbriše le za to blago (ne pa tudi za blago, glede katerega prijavitelj ni ravnal v slabi veri).
Kljub napačnemu materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje glede avtomatičnega raztezanja slabe vere prijavitelja na celotno blago, ki ga pokriva prijavljena znamka, pa je odločitev o izbrisu znamke tožene stranke v celoti v konkretnem primeru pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožena stranka znak registrirala z izključnim namenom, da se prepreči njegovo nadaljnjo uporabo tožeči stranki. Ugotovili sta, da tožeča stranka sama ni imela namena tržiti izdelkov s tem znakom. Zgolj to, da je tožeča stranka uporabljala znak le za otroške računalnike, še ne pomeni, da tožena stranka ne more biti v slabi veri glede registracije znamke za celotno blago, ki ga znamka pokriva.
Strinjanje tožeče stranke z načinom izvrševanja programa pomeni tudi strinjanje z namenom porabe sredstev. Tožeča stranka zato s sklicevanjem na kršitev Pogodbe iz razloga, da tožena stranka nakazanih sredstev ni porabila za namen, za katerega so bila dodeljena, ne more uspeti.
Ker je sodišče prve stopnje šele v sodbi ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke, se je le-ta lahko šele v sodbi seznanila z razlogi za zavrnitev njenega dokaznega predloga; zato je bila njena pritožbena graja teh razlogov pravočasna.
Z izjemo zakonsko dovoljene omejitve na podlagi pravil o skupnem zastopanju, ki učinkuje tudi v razmerju do tretjih, notranje omejitve, kakršna je tudi v sodni register vpisana omejitev zastopanja direktorja prve toženke, v razmerju do tretjih nima pravnega učinka. V razmerju do tretje osebe je izjava volje (soglasje) zastopnika veljavna (pravno učinkovita) in je zato pogodba veljavno sklenjena, tudi če je zastopnik prekoračil morebitne notranje omejitve upravičenj za zastopanje.
Poroštvena pogodba razmerja med porokom in glavnim dolžnikom ne ureja. Razmerje iz poroštvene pogodbe (razmerje med porokom in upnikom) je neodvisno oziroma abstraktno glede na razmerje med porokom in glavnim dolžnikom.
Upnikova izjava, da želi odpustiti dolg, mora biti jasna in nedvomno usmerjena na posledico.