Po sodni praksi SES ustvarja 100 % kapitalski delež družbe matere v hčerinski družbi izpodbojno domnevo o njenem odločilnem vplivu na poslovanje družbe hčere. Izpodbojnost domneve pomeni, da družba mati nosi dokazno breme, da nima odločilnega vpliva na poslovanje družbe hčere.
Na podlagi določbe drugega odstavka 9. člena ZIU je bila tožnici s pravnomočno odločbo predsednika sodišča določena plača znižana v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011.
Po oceni Vrhovnega sodišča je navedena določba ZIU v neskladju z 2., 3. in 125. členom Ustave Republike Slovenije in ne upošteva dosedanjih odločitev Ustavnega sodišča, nanašajočih se na vprašanje urejanja plač sodnikov.
Ni utemeljena tožnikova zahteva, da se mu letni dopust, ki je bil odmerjen v trajanju 29 oziroma 30 dni, prizna brez posebnosti razporeditve delovnega časa oziroma s tem tudi delovnih dni v tednu. Ob sicer povprečnem štirideset urnem delovnem tednu bi v tožnikovem primeru to pomenilo privilegirano obravnavanje, ki nima ustrezne zakonske podlage ali podlage v kolektivnih pogodbah. Ker je bil obračun letnega dopusta tožniku narejen le za tiste dneve, v katerih je sicer obstajala njegova delovna obveznost, glede na delovne ure te obveznosti, bi zavzemanje tožnika za to, da se mu dopust prizna za vse dni njegove delovne obveznosti, ne glede na delovni čas in posledično razporeditev delovnih dni, pomenilo ne le pravice do dejansko daljše odsotnosti, temveč tudi pravico do večjih prejemkov iz naslova nadomestila plače.
Neutemeljene so revizijske navedbe, da naj bi tožena stranka odmerjala letni dopust po urah oziroma po preračunu v ure, saj je preračun tožene stranke pomenil le tehnično opravilo, ki je služilo določitvi pravilnega števila dni izrabe letnega dopusta tožniku, ki pa se ni določal in izrabljal po urah, temveč v delovnih dnevih. Pri tem se je kot dan letnega dopusta štel vsak delovni dan, ki je bil po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu določen kot tožnikov delovni dan - in kar je v skladu s četrtim in petim odstavkom 160. člena ZDR.
Pri razlagi pojma ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND ni mogoče smiselno uporabiti razlage iz 180. člena OZ, ker je namen obeh institutov različen. Solidarnostna pomoč je institut delovnega prava in pravica, ki je pogojena z obstojem delovnega razmerja. Pravica do prejema solidarnostne pomoči je vezana na določen dogodek in se izplača delavcu z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Pogoja, ki morata biti izpolnjena za izplačilo, sta obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno naštetih dogodkov. Pri tem ni pomembno, če in ali sploh obstaja odgovorna oseba, ki je povzročila ta dogodek.
Pojem ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND je potrebno razlagati glede na namen, ki sta ga zasledovali stranki KPND ob njenem sklepanju. Smiselna uporaba razlag spornega pojma iz drugih pravnih področij oziroma zakonov ni primerna, ker je namen posameznih institutov (ki so v zvezi s pojmom ožjih družinskih članov), različen.
Že iz poimenovanja instituta izhaja, da je namen solidarnostne pomoči kot pravice iz delovnega razmerja zgolj trenutna finančna pomoč delavcu. Takšnemu namenu sledi tudi razlaga Komisije, ki je krog upravičencev še dodatno omejila. Zato pojma ožjih družinskih članov ni mogoče razlagati preširoko, ker bi v nasprotnem primeru presegli namen, ki sta ga zasledovali stranki KPND ob njenem sklepanju. Iz tega razloga sklicevanje tožnika na načelo "in favor laboratoris" pri razlagi spornega pojma ni utemeljeno. Tudi dikcija, ki sta jo uporabi stranki (ožji družinski člani), nakazuje na ozko razlago tega pojma. Zato staršev delavca ni mogoče šteti kot ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči. Pri tem ni pomembno, ali je delavec živel v dejanski življenjski skupnosti s starši na isti lokaciji bodisi sam ali pa s svojo družino.