Namen ZViS je, da se študentom oziroma kandidatom s posebnimi potrebami in s posebnim statusom med drugim zagotovi ugodnejša obravnava v izbirnem postopku v primeru omejitve vpisa. Zakonskega pooblastila iz četrtega odstavka 69.a člena ZViS zato ni mogoče razumeti in uporabiti na način, da bi se s podzakonskim predpisom lahko določali pogoji za vpis študentov s posebnimi potrebami oziroma posebnim statusom tako, da zanje to ne bi bilo (dejansko) ugodnejše (v primerjavi s študenti oziroma kandidati brez takšnega statusa). Določba tretjega odstavka 32. člena Pravilnika o razpisu za vpis in izvedbo vpisa v visokem šolstvu, po kateri se posebni status ne upošteva v rednem, ampak šele v naknadnem izbirnem postopku, če se kandidat v rednem postopku ni nikamor uvrstil, presega v tretjem odstavku 69.a člena ZViS opredeljen zakonski okvir pooblastila iz četrtega odstavka tega člena in je tudi po vsebini nasprotna navedeni zakonski določbi in njenemu namenu, zato je po presoji sodišča pri odločanju ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
"Načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP ima trojno funkcijo in sicer v tem smislu, da gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije.
Sodniški preizkus zakonitosti je strog (samo) glede utemeljitve obstoja okoliščin, da je šola omogočila učencu vključitev v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči. To (bi) mora(lo) biti jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi predhodno pravilno vodenega postopka. Vprašanje, ali so bili konkreten dopolnili pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči zadostni in dovolj ustrezni, da bi bil dosežen namen zakonodajalca po izpolnjevanju navedenega predpogoja za nenapredovanje, pa sodišče ne presoja po strogem testu, ampak zelo zadržano oziroma zgolj s testom očitne (ne)razumnosti.
Treba je (tudi) po vsebini razlikovati med pravnim sredstvom ugovora zoper odločitev o nenapredovanju iz 69. člena ZOsn in pravnim sredstvom ugovora zaradi nepravilnega ocenjevanja iz prvega odstavka 68. člena ZOsn. Določilo 68. člena ZOsn je za obravnavani primer relevantno v delu, kjer ureja ugovor staršev (prvi odstavek 68. člena ZOsn), kjer nalaga obveznost ravnatelja, da imenuje komisijo (drugi odstavek 68. člena ZOsn), in v delu, kjer je določeno, da je odločitev komisije dokončna (tretji odstavek 68. člena ZOsn). Sicer pa je za ugovor po 69. členu ZOsn treba upoštevati tudi splošna pravila upravnega postopka na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZUP. To izhaja iz ustaljene upravno-sodne prakse in bi moralo biti osnovnim šolam poznano vsaj od leta 2013 naprej. Tožena stranka tega ni upoštevala.
Starša po tem, ko je bil vložen predlog za ponavljanje razreda, nista bila pozvana, da se izrečeta o zadevi v smislu prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP, prvega odstavka 138. člena ZUP in tretjega odstavka 146. člena ZUP glede pogojev iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn, torej o tem, ali je šola omogočila vključitev B. v dopolnilni pouk in druge oblike individualne in skupinske pomoči in to možnost bi morala dobiti pred izdajo prvostopenjske odločitve. Kljub vloženem ugovoru, je bila njuna pravica do izjave in obrambe v upravnem postopku omejena oziroma je bilo vanjo nesorazmerno poseženo, ker prvostopenjski akt ni imel obrazložitve glede odločitve o nenapredovanju v navezavi na pogoje iz četrtega odstavka 69. člena ZOsn.
Obrazložitev največje koristi za otroka je v drugostopenjskem aktu očitno nezadostna. Otrokovih koristi v prvem in drugem izobraževalnem obdobju ni mogoče reducirati na cilj osvajanja minimalnih standardov znanja, poleg tega pa tudi očitno posplošeno in enostavno sklicevanje na priložnost razvijanja novih socialnih vezi in na boljšo učno samopodobo preveč poenostavlja koncept varovanja otrokovih koristi in sicer do te mere, da jih sodišče ne more sprejeti kot zakonite v tem konkretnem primeru.
Tožena stranka bo lahko uresničila načelo varovanja koristi otroka s posebnimi potrebami iz člena 3(1) MKOP, če se bo namesto pretežnega ukvarjanja z vprašanjem (ne)doseganja minimalnih standardov znanja pri dveh predmetih v 6. razredu osnovne šole, v bistveno večji meri najprej soočila z vprašanjem, seveda skupaj s starši in otrokom, kaj se je zgodilo otroku, da je pri dveh predmetih zgolj iz enega v naslednje šolsko leto padel pri ocenah iz dobro, prav dobro in odlično na negativne ocene. Zelo zaželeno je, da kakovostna obrazložitev šolskega organa, da je odločitev v največjo otrokovo korist, prepriča starše, nujno pa je, da prepriča sodišče v primeru spora.
Toženka ne prereka navedb mld. tožnika, da mu pred odločitvijo učiteljskega zbora ni bila zagotovljena pravica do izjave. Tako je podana bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Odločitev o ponavljanju mld. tožnika sprejel učiteljski zbor, a ni izdal odločitve v obliki upravne odločbe. Ker torej odločitev učiteljskega zbora nima obrazložitve, se je ne da preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
Upravni spor glede šolske ocene ni dovoljen.
Na podlagi četrtega odstavka 7. člena DZ so državni organi, izvajalci javnih služb, nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe dolžne v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka. V konkretnem primeru za najboljše koristi mld. A. To velja tudi za obe stranki tega postopka in za sodišče, ki odloča o predlagani začasni odredbi.
Ker mora biti načelo zagotavljanja največje koristi otroka, kot to izhaja iz 3. člena MKOP, varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", ga mora pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upoštevati tudi to sodišče.
Pravilna in zakonita je izdana odločba toženke, ki je tožniku zavrnila možnost opravljanja izpita, saj je zaključila, da ta nima ustrezne izobrazbe za pristop k izpitu.
Ni sporno, da je tožnik pridobil strokovni naziv diplomirani gospodarski inženir (UN) po univerzitetnem študijskem programu prve stopnje bolonjskega študijskega programa. Tako je ugotoviti, da tožnik ob podaji vloge 6. 10. 2021 ni izpolnjeval pogoja glede izobrazbe pridobljene po študijskih programih ravni druge stopnje. Tožnik tudi ne izpolnjuje pogoja, da ima najmanj visoko strokovno izobrazbo po študijskih programih pred uveljavitvijo bolonjskega študija iz geodetske smeri ali s področja inženirskih znanosti, saj zatrjuje pridobitev izobrazbe po bolonjskem študijskem programu, natančno po univerzitetnem študijskem programu prve stopnje.
Dolžnost države vključuje tudi zagotavljanje ustreznih ukrepov in prilagoditev v času vožnje v vzgojno-izobraževalni zavod glede na posameznikove potrebe. Če je posameznemu invalidnemu otroku zagotovljena le gola pravica do (brezplačnega) prevoza od bivališča do zavoda in nazaj, ne da bi država zagotovila ustrezne podlage, da se pri prevozu otrok s posebnimi potrebami odpravljaljo ovire oziroma zagotavljajo prilagoditve, ki jih posameznik potrebuje glede na svojo invalidnost, lahko pravica do izobraževanja ostane izvotljena, navidezna.
V zadevah, kot je obravnavana, je s konkretnimi dokazi nemogoče izkazati težko popravljivost oziroma nepopravljivost škode. Po oceni sodišča je težka popravljivost škode v tem, da se prejšnja stanja v primeru ugoditve tožbi najverjetneje ne bi moglo več vzpostaviti, če bi bil otrok še pred odločitvijo o tožbi usmerjen v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom.