Kot neutemeljene se izkažejo tožnikove trditve, da je upravičen do mednarodne zaščite, ker je v Republiki Sloveniji sklenil pogodbo o zaposlitvi, se tu intenzivno uči slovenskega jezika in se poskuša integrirati v slovensko družbo. To namreč niso razlogi, zaradi katerih bi se tožniku lahko priznal status begunca ali subsidiarne zaščite.
Tožnikove družinske težave zaradi prepovedane ljubezni ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Alžirijo utrpel resno škodo.
Člani dekletove družine kot nedržavni subjekti bi se lahko šteli kot subjekti preganjanja ali resne škode le v primeru, če bi tožnik dokazal, da ga Alžirija, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal.
Podpis vloge je bistvena sestavina vsake vloge, saj s podpisom stranka potrjuje svojo resnično voljo. Ker tožnica vloge ni podpisala, je sodišče štelo, da ni bil vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Ker ni plačala sodne takse v zakonskem roku niti niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih takse, je šteti, da je tožbo umaknila.
V obravnavani zadevi se tožnikove posplošene, torej nekonkretizirane navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov v upravnem postopku očitno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot take pa ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.
Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Za pravilno uporabo 19. člena ZJC-B je treba v razlastitvenem postopku ugotoviti, da je po nepremičnini potekala javna cesta že 19. 10. 2005, da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej potekal promet v skladu z definicijo iz 2. člena ZJC in da je bila javna cesta kategorizirana z občinskim odlokom z veljavnostjo pred 19. 10. 2005, ki je kategorizacijo izvedel skladno z merili iz Uredbe, kar je potrdila s svojim mnenjem tudi Direkcija.
Sodno varstvo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, se v skladu z določbo 31. člena ZDIJZ zagotavlja v upravnem sporu s tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in s tem upravni akt, ki se lahko izpodbija, je le odločba, s katero informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ odloči o pritožbi prosilca zoper odločbo organa, s katerim je ta njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja zavrnil ali zavrgel.
Bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja je preverjanje skladnosti z določbami prostorskega akta, kar investitor izkaže v projektni dokumentaciji. Če se nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnji v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo, če bi šlo pri vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.
V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso se pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi.
Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ter nevarnosti ponižujočega oziroma nečloveškega morajo biti okoliščine take narave, da predstavljajo resnično nevarnost za položaj prosilca po predaji.
Zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb.
Okoliščina, da policija ob (tehnični) izvedbi predaje, tožnikoma ni zagotovila tolmača, ne more pomeniti sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. O tej bi lahko govorili šele, če bi se izkazalo, da ju niso namestili v azilni dom in bi jima onemogočili nadaljnji postopek po prošnji za mednarodno zaščito.
Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.
Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.
Pravni pojem težko popravljive škode je tisto zakonsko določeno vsebinsko merilo, ki sodišču olajša presojo, kdaj bi bile posledice izvršitve izpodbijanega upravnega akta takšne, da bi imele za posledico izgubo učinkovitosti in s tem smiselnosti vodenja upravnega spora zoper njega. Izguba objekta, za katerega poteka postopek legalizacije, to izkazuje.
Dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi za tožnika slabši ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tožnica ima kot upravičenka do Bpp sicer materialnopravni interes za izid upravnega postopka odmere stroškov odvetnici, zato bi jo toženka morala obvestiti, da se je ta postopek začel, da ima možnost, da se o tem izjavi, ter jo opozoriti na posledice sprejete odločitve o stroških v skladu z ZBPP.
Če stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku.
Tožnici je bila z uporabo izrednega pravnega sredstva po 273. členu ZUP kršena pravica do izjave, ki izhaja iz načela zaslišanja stranke, saj je tožena stranka ni seznanila z novimi ugotovitvami v postopku, ki so pripeljale do drugačne odločitve od prvotne. Čeprav posebnega postopka, ki opredeljuje ravnanje organa po 273. členu ZUP, ni, je jasno, da mora organ tudi v tem postopku spoštovati načelo zaslišanja stranke.
Upravni organ je dolžan stranki omogočiti, da se odzove na spremenjen položaj, če razlaga materialnega prava narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in s tem prilagojene zahtevke strank.
Tožena stranka je izdala odločbo presenečenja, saj tožnica kljub potrebni skrbnosti prvič ni mogla predvideti, da bo tožena stranka izdala odločbo med upravnim sporom in drugič, da bo svojo odločitev sprejela na podlagi 273. člena ZUP.
Razlogi, s katerimi tožnik uveljavlja, da se noče vrniti v Švico, se smiselno nanašajo na prepoved posrednega vračanja („indirect refoulement“). Pri posrednem vračanju je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.
Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.
Zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.
Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh ni več, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.
Rok za odločitev je instrukcijski in njegovo nespoštovanje samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe tožnik določno ne zatrjuje, toženka pa je dolžna izdati odločbo glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njenega odločanja. Nesporno je, da je v postopku, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, sodba postala pravnomočna dne 29. 11. 2024 in da je v času odločanja toženke potekel tudi že rok za vložitev predloga za dopustitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Če bi torej tožnik izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP in bi ga v sodnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, zastopal odvetnik, bi dodeljena BPP zajemala plačilo za dejanja pravne pomoči od dneva po vložitvi prošnje naprej. Vendar tožnika v postopku odvetnik nesporno ni zastopal, hkrati pa tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku dodelitve BPP ali pa v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, uveljavljal, da nujno potrebuje pravno pomoč odvetnika za opravo določenega procesnega dejanja (zastopanje na naroku, vložitev pritožbe ipd.).
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.