Sklep o prekinitvi postopka, s katerim ni odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, niti ni z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, je procesni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev, pri čemer ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik se je v Zvezni republiki Nemčiji nahajal 1 leto in 11 mesecev, v tem času je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in zdravstveno oskrbo, v kolikor bi jo potreboval. Prejemal je denarno pomoč, ki jo je koristil za prehrano. Omogočen mu je bil dostop do trga dela, vendar se v času svojega bivanja tam ni zaposlil.
S predajo tožnikov Republiki Hrvaški izpodbijani akt ne posega več v nobeno pravico tožnikov, ki bi jo bilo mogoče varovati z odpravo izpodbijanega akta in vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Tožena stranka ima tako prav, da v takih okoliščinah tožnika nimata več pravnega interesa za tožbo na odpravo akta in za vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.
Sodišče se strinja s tožnikom, da obrazložitev, četudi dopolnjena, še vedno pri nekaterih merilih ni zadostna (to je skladna z 214. členom ZUP, ki se v teh zadevah uporablja na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUJIK) oziroma pri določenih merilih ni obrazložena z razumnimi razlogi.
Sodišče se v okviru omejene sodne presoje ne spušča v strokovno oceno oziroma v razloge za dano oceno, razen če ta temelji na očitno nerazumnih razlogih. Kot takšne pa sodišče prepoznava razloge za oceno toženke, češ da je realna izvedljivost projekta zaradi terenskega dela vprašljiva in razlog, da bi bil projekt pri prvem od temeljnih merili bolje ocenjen, če bi bila podatkovna baza v kočevarščini.
Tožnik mora verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj.
Za varen in nemoten potek prometa na občinskih cestah so odgovorne občine. Prometno ureditev na občinskih cestah določijo občine.
Tožniku je bilo pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja na podlagi odločbe s številko 239-1/2025/60 (33651-05) z dne 4. 12. 2025, s katero je PP tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce. Tožnik v času prestajanja zaporne kazni na podlagi navedene sodbe Okrožnega sodišča v Kopru ni zaprosil za postopek mednarodne zaščite. Mogoče je tudi utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes, ki mora kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnikov, da zapustijo Slovenijo in se vanjo ne vrnejo, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnikov.
Čas, ko prenehajo razlogi za omejitev gibanja, je lahko ugotovljen le individualno glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Prenehanje razloga za omejitev gibanja iz četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nastopi takrat, ko ni več nevarnosti, da bi posameznik ogrožal osebno ali premoženjsko varnost, torej ko preneha s tovrstnimi ravnanji.
Namen omejitve gibanja iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je v tem, da se med drugim prepreči ogrožanje osebne varnosti ali premoženjske varnosti, torej je bistvenega pomena izključno presoja, ali nekdo ogroža varnost ali premoženje, ne gre pa za ugotavljanje kazenske odgovornosti določene osebe. Pri tovrstni omejitvi gibanja ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo vrednotam, kot je osebna in premoženjska varnost, ampak zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil.
Ker natančen postopek izračuna davčne osnove za vsako od tožnikovih nepremičnin ni razviden niti iz odločbe pritožbenega organa (temveč deloma le iz navedenega pojasnila davčnega organa, ki ni del upravne odločbe in ne more biti predmet presoje v upravnem sporu), pravilnosti odmere davka na premoženje v obravnavani zadevi niti po dopolnitvi obrazložitve na pritožbeni stopnji ni mogoče preizkusiti.
Ne omejitev iz določbe drugega odstavka 22. člena ZUS-1 ne finančna nezmožnost za plačilo odvetnika sami po sebi ne moreta utemeljevati dodelitve BPP, če ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, tj., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno vložiti pravno sredstvo.
S tožbo v upravnem sporu ni mogoče zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja. V primerih, ko je bil inšpekcijski ukrep, naložen z izpodbijanim upravnim aktom, že izvršen, ima stranka možnost vložitve ugotovitvene tožbe. Zgolj zaradi v tožbi in kasnejših vlogah zatrjevane nezakonitosti izpodbijane odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer v tožbi jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, ni mogoče šteti, da je tožnik hkrati postavil tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Oblikovanje tožbenega predloga je v tožnikovi dispoziciji.
Z izrečenim vzgojnim opominom kot takim se ne posega v učenčev pravni položaj. Njegov status in pravica do šolanja se nista spremenila, prav tako mu ni bila naložena nobena obveznost.
To pomeni, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
Vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, je predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti predloga za izdajo začasne odredbe.
Med strankama ni sporno, da je tožnica v relativnem obdobju prejemala plačo v povprečni višini 1.337,48 EUR neto mesečno, kar presega zakonsko določen cenzus za dodelitev BPP.
Tožnica neutemeljeno navaja, da toženka za odločitev ni imela pravne podlage. Odločba je bila namreč izdana na podlagi določbe 49. člena ZBPP, ki jasno določa, da mora tožnik še po enem letu od pravnomočno zaključenega postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, izpolnjevati pogoje za BPP (torej za dodelitev BPP), drugače mora prejeto BPP vrniti, kar izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. Ko organ za BPP odloča na podlagi 49. člena ZBPP ni relevantno, ali je upravičenec premoženje pridobil v postopku, za katerega mu je bila BPP dodeljena oz. ali je pravica pridobljena z lažnim prikazovanjem ali zamolčanjem podatkov.
Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek neupravičeno plačan (oziroma preplačan) zaradi neupravičene odmere, to je na podlagi napačne odločitve davčnega organa. Ker je tožnica davek nesporno izračunala in plačala sama, na podlagi samoobdavčitve, ji obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 glede na jasno dikcijo teh določb ne pripadajo (volenti non fit inuria).
Postopek vračila davka se je začel na zahtevo tožnice. Samo zato, ker je davčni organ o njegovi utemeljenosti odločil po postopku davčnega nadzora (saj je potekel rok za popravek davčnega obračuna iz 54. člena ZDavP-2), pa ni mogoče trditi, da se je postopek vračila davka vodil po uradni dolžnosti. Davčni organ je pravilno odločil, da je v tem primeru treba uporabiti prvi odstavek 113. člena ZUP.
Sodišče je v zadevi sporna pravna vprašanja (tj. glede ocen, ki se nanašata na (pod)merilo V.1.1. - Ocena internacionalizacije, Načrt trženja ter glede dolžnosti toženke, da tožnico pozove na dopolnitev), ki jih tožnica uveljavlja v predmetni tožbi, že obravnavalo v sodbi I U 15/2022-13 z dne 27. 10. 2022. Toženka je pravna stališča te sodbe pri izdaji sedaj izpodbijanega sklepa upoštevala, nanje pa je vezano tudi sodišče v tem upravnem sporu.
Odprava odločbe učinkuje za nazaj, kar pomeni, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar pa slednje ne pomeni nujno, da mora upravni organ postopek v celoti začeti znova. Ponoven postopek je namreč namenjen odpravi nepravilnosti prej izdane odločbe v skladu s pravnim mnenjem sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To pomeni, da se postopek načeloma dopolnjuje zgolj v navedenem obsegu.