Toženka se z vidika določb ZUP sklicuje na odločbo z dne 29. 2. 2024 ter navaja zgolj, da je bila z navedeno odločbo tožniku dodeljena BPP med drugim v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na drugi stopnji v predmetnem kazenskem postopku ter da se dejansko stanje, na katero se opira sedaj obravnavana prošnja, ni spremenilo. Takšno obrazložitev izpodbijanega sklepa je mogoče razumeti v smislu, da je tožnik z odločbo z dne 29. 2. 2024 že pridobil pravico, ki jo uveljavlja s ponovno prošnjo, vloženo 15. 7. 2025. Kot izhaja iz upravnih spisov, ki jih je predložila toženka, pa je bilo po izdaji odločbe z dne 29. 2. 2024 v predmetni Bpp zadevi izdanih več nadaljnjih upravnih aktov, med drugim odločba Bpp 251/2024 z dne 18. 3. 2025, s katero je bilo odločeno, da tožniku pravica do BPP na podlagi odločbe z dne 29. 2. 2024 preneha in se šteje, da mu BPP ni bila dodeljena. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla te okoliščine, čeprav je glede na vsebino odločitve (ki pomeni, da tožnik nima več z odločbo z dne 29. 2. 2024 dodeljene BPP) ni mogoče zanemariti, ter se ni opredelila do njenega pomena za odločitev iz izpodbijanega sklepa.
Načelo materialne resnice iz ZUP, po katerem ima organ uradno dolžnost ugotavljati dejstva pomembna za odločitev, ne pomeni, da mora organ po uradni dolžnosti pozivati stranke k uporabi določenih pravnih institutov, ki niso predmet obravnavanega zahtevka.
Obveznost poziva na dopolnitve se nanaša na dopolnitev konkretnega zahtevka, ne pa na uporabo alternativnih pravnih poti, ki jih stranka ni uporabila.
Za terjatve Republike Slovenije kot upnika na podlagi zakonite cesije po določbah 46. člena ZBPP do dolžnika iz naslova stroškov postopka zaradi neuspeha v tem postopku je treba uporabiti določbe o zastaranju, ki jih določa OZ.
V upravnem postopku odločanja o BPP velja preiskovalno načelo po 7. členu ZUP, kar pomeni, da mora organ po uradni dolžnosti ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.
Napačno je stališče toženke, da je za prenos lastninske pravice na vozilu v skladu z ZMV-1 potrebna tudi sprememba lastništva v javnopravnih evidencah. Glede na navedeno bi morala toženka ob (pri)tožnikovi trditvi, da ni (več) lastnik spornega vozila, ugotoviti, ali je do prenosa lastninske pravice v skladu s pravili stvarnega prava res prišlo in dajatev naložiti v plačilo pravemu lastniku.
Določila o obnovi postopka (260. - 272. člen ZUP) že po zakonu ne predvidevajo možnosti uporabe skrajšanega postopka.
Že možnost izvedbe priključkov na omenjena javna omrežja pomeni dejansko možnost njihove izvedbe. Morebitno dejstvo, da bi morali priključki potekati preko zemljišč, ki niso v lasti zavezanca za plačilo NUSZ, še ne pomeni, da te možnosti ni.