OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO
VSL0082902
ZPP člen 205, 205/2, 207, 207/2, 208, 208/1. OZ člen 468, 468/1. SZ-1 člen 5, 5/4. ZVKSES člen 20, 20/2, 20/2-2.
prodajna pogodba – stvarne napake prodane stvari – odgovornost za stvarne napake – odprava napak – sodno uveljavljenje zahtevka – izguba pravic – bančna garancija – uvedba stečajnega postopka po opravi vseh procesnih dejanj
Bančna garancija je instrument zavarovanja oz. zaščite pred riziki neizpolnitve obveznosti glavnih dolžnikov. Koristniku garancija predstavlja verodostojno obljubo in mu zagotavlja enostaven dostop do denarnega nadomestila za kritje morebitne škode, ki bi mu lahko nastala zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti. S plačilom garancije pridobi upnik to, kar sta mu bila dolžna banka garant iz naslova izdane garancije in glavni dolžnik po osnovni pogodbi, saj istega zneska ne more dvakrat uspešno terjati, če za to ni posebej upravičen, ne da bi bil s tem (neupravičeno) obogaten.
Tožeča stranka je notarju zelo natančno specificirala svojo zahtevo za unovčenje bančne garancije - določno je navedla napako in njeno sanacijo stroškovno opredelila. Ker pa je v tožbi ponovno zahtevala odpravo istih napak (oz. povračilo stroškov njihove odprave), bi morala podati zelo jasno specifikacijo porabe sredstev iz naslova unovčene bančne garancije, kar bi v nadaljevanju omogočilo toženi stranki opredelitev tako glede napak kot tudi glede zneskov. Tožeča stranka ima namreč pravico zahtevati le odpravo napake, ki je bančna garancija kot sredstvo zavarovanja stroškovno ni pokrila.
Tožniku (ravnatelju) je tožena stranka vročila sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 188. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi z določbami ZPIZ. Rok iz ZUJF ni prekluzivni rok, da bi lahko delodajalec izgubil pravico podati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
plačilo razlike plače - plača - obveznost plačila - plačilo za delo - vojska
Pripadnika stalne sestave se lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin (drugi odstavek 98.a člena ZObr). Tožnikov osebni čin je nadporočnik, zato ni nedopustno, da ga je tožena stranka z izpodbijano odločbo razporedila na formacijsko dolžnost častnika, ki se opravlja v nazivu nadporočnika, kar je tudi tožnikov osebni čin.
Tožniku je bila plača za sporno obdobje obračunana v skladu z odločbo, s katero mu je bila določena plača za formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen in ki jo je tudi dejansko opravljal. Tožnik v spornem obdobju ni opravljal dela na drugi formacijski dolžnosti, kot pa je bil nanjo razporejen, zato tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači ni utemeljen.
ZFPPIPP člen 35, 42, 42/1, 442, 442/1, 442/1-1, 442/2, 442/3. ZGD-1 člen 514.
odpravnina - izbris družbe iz sodnega registra - zahtevek za plačilo terjatev - spregled pravne osebnosti - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - odgovornost družbenikov
Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo denarnih terjatev do nekdanjega delodajalca - izbrisane družbe od prve toženke kot družbenika ter drugega in tretjega toženca kot članov poslovodstva na podlagi prvega do tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP, v skladu s katero izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe, da zahteva plačilo terjatev do izbrisane družbe od drugih družbenikov na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti in povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane družbe. Tožnik v okviru trditvene podlage ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi utemeljeval uporabo instituta spregleda pravne osebnosti, niti ni zatrjeval, da družbenik izbrisane pravne osebe odgovarja po pravilih o spregledu pravne osebnosti. Zato tožnik neutemeljeno zahteva plačilo obveznosti od prve toženke.
Predpostavka za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva po prvem odstavku 42. člena v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP je podana v primeru, ko poslovodstvo pred začetkom postopka izbrisa ni opravilo dejanj iz 35. do 39. člena oziroma je ravnalo v nasprotju s prepovedmi iz 34. člena tega zakona. Sklicevanje tožnika, da drugi in tretji toženec nista opravila nobenih dejanj oziroma sta opustila dejanja v navedenih členih, je presplošno. Tožnik res ni dolžan dokazovati negativnih dejstev, vendar pa mora pri opustitvenih ravnanjih navesti, katera dolžna ravnanja sta drugi in tretji toženec opustila.
postopek osebnega stečaja – predlog za odpust obveznosti – pravnomočna zavrnitev predloga – pravni interes za ponovno izvedbo postopka osebnega stečaja – namen izvedbe postopka osebnega stečaja
Namen izvedbe postopka osebnega stečaja je enakomerno in istočasno poplačilo upnikov stečajnega dolžnika z navadnimi terjatvami. V okviru začetega postopka osebnega stečaja pa je dolžniku omogočena sanacija njegovega insolventnega stanja z izvedbo postopka za odpust obveznosti ob predpostavki, da dolžnik resno in odgovorno ter aktivno deluje v prizadevanju pridobitve sredstev za poplačilo njegovih upnikov v času trajanja preizkusne dobe. Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da dolžnik ne more predlagati odpusta obveznosti za tiste terjatve, glede katerih je bil dolžnikov predlog že pravnomočno zavrnjen. O odpustu teh obveznosti je bilo torej že pravnomočno odločeno, dolžnica pa je zapravila zakonsko možnost odpusta obveznosti za vse tiste terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Drugačno stališče bi dopuščalo možnost izigravanja instituta odpusta obveznosti stečajnega dolžnika.
Ker pritožnica ni izpodbijala ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se pretežni del njenih obveznosti nanaša na terjatve, glede katerih je sodišče že v postopku St 1507/2010 zavrnilo njen predlog za odpust obveznosti in da nima nobenega premoženja, pritožnica ne bo mogla doseči zgoraj opisanega namena izvedbe postopka osebnega stečaja (niti delnega poplačila upnikov niti odprave insolventnosti). To pa pomeni, da nima pravnega interesa za (ponovno) izvedbo postopka osebnega stečaja.
Ker so preživninske zmožnosti toženca precej večje od preživninskih zmožnosti tožničine matere, pri kateri tožnica tudi živi, je sodišče prve stopnje neutemeljeno razporedilo preživninsko breme med preživninska zavezanca tako, da je toženec dolžan kriti 60% tožničinih potreb, tožničina mati pa 40%.
ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine d.o.o. - sklic skupščine d.o.o. - skupno zastopanje - sklepčnost skupščine
Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov.
Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično.
Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače.
Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovanja na skupščini. Skupščini lahko prisostvujejo in se jih upošteva pri ugotavljanju kvoruma, družbeniki, katerih glasovalna pravica je omejena. Gre za ločeni pravici, pri čemer je sklepčnost skupščine predpogoj za uresničevanje glasovalne pravice. Če skupščina ni sklepčna, družbeniki ne morejo pravno veljavno odločati.
Postavlja se pravno vprašanje ali je tožena stranka, ki je z dopisom z dne 29. 7. 2013, sporočila, da bo v primeru, če se bo skupščina kljub pozivu, da naj se prekliče, izvedla, primorana sprožiti ustrezne sodne postopke, zaradi uveljavljanja ničnosti skupščinskih sklepov, bila dolžna zagotoviti sklepčnost skupščine zgolj zato, da bi na skupščini napovedala, da bo uveljavljala izpodbojnost sprejetih sklepov.
Pritožbeno sodišče meni, da takšne dolžnosti družbenik nima, saj je prisostvovanje na skupščini del pravice v okviru pravice upravljanja, ki jo ima družbenik v družbi in to pravico izkoristi ali ne, pa zaradi tega ne more trpeti škodljivih posledic, ker je že zakon sam predvidel za takšne primere možnost, da se v družbeni pogodbi določi naknadni dan zasedanja (tretji odstavek 510. člena ZGD-1) ali pa zunaj skupščinsko odločanje (drugi odstavek 507. člena ZGD-1).
Ker pa je za uveljavljanje izpodbojnosti skupščinskih sklepov, ki so sprejeti na nesklepčni skupščini, potrebno po 397. členu ZGD-1 napovedati izpodbijanje, tožeča stranka namreč ob pravilnem vabljenju na skupščino nima pravne dobrote, da bi smela uveljavljati izpodbojnost skupščinskih sklepov, brez napovedi izpodbijanja.
V prej navedeni situaciji je že pojmovno nemogoče,da bi pravilno vabljena tožeča stranka kot družbenica napovedala izpodbijanje na skupščini, zato je po stališču pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je dolžnost napovedi izpodbijanja, ki veže tudi družbenika družbe z omejeno odgovornostjo tožeča stranka s izpolnila že z dopisom z dne 29. 7. 2013 in da je s tem izpolnjena pravna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe.
Po stališču pritožbenega sodišča nedvomno v konkretnem primeru tožeča stranka ni mogla ravnati drugače, kot da je napovedala izpodbijanje skupščinskih sklepov izven zasedanja in je potrebno takšen način uveljavljanja izpodbijanja šteti za zakonit1, ker gre pri družbi z omejeno odgovornostjo za posebne situacije, ki jih zakon ni v celoti uredil in že v okviru zgolj smiselne uporabe določb o izpodbijanju, ki veljajo za delniške družbe, je dopustna drugačna razlaga za družbe z omejeno odgovornostjo, za katere smo že ugotovili, da velja velika avtonomija urejanja medsebojnih razmerij.
Prevarana stranka ima pravico do odškodnine tudi, če ne izpodbija pogodbe.
Prevara je kvalificirana oblika zmote. Če torej ni mogoče govoriti o pravno upoštevni zmoti, tudi ni mogoče govoriti o prevari. Zmota pa je upoštevana le, če je opravičljiva. Že zgolj lahka malomarnost predstavlja odmik od zahtevane skrbnosti.
ZFPPIPP člen 384, 384/2, 384/2-1, 384/2-2, 401, 401/1, 401/1-2.
osebni stečaj – odpust obveznosti – ustavitev postopka za odpust obveznosti
Da dolžnik od družbe ni prejel nobenih sredstev, ni bistveno. Odločilno je, da svojega lastniškega deleža v tej družbi ob predlogu za odpust obveznosti ni navedel in je s tem kršil 1. točko drugega odstavka 384. člena ZFPPIPP.
Odlog izvršbe, s katerim je sodišče prve stopnje sledilo dolžnikovemu smiselnemu predlogu v tej smeri, je dolžniku v korist. Dolžniku zato ni mogoče priznavati pravnega interesa za pritožbo zoper zanj ugodno sodno odločbo zgolj zaradi tega, ker si smiselno prizadeva za še ugodnejšo odločitev (odpis dolga), ki niti ni v pristojnosti izvršilnega sodišča.
V skladu s prvim in drugim odstavkom 178. člena ZIZ lahko sodišče na podlagi cenitve sodnih cenilcev vrednost nepremičnine ugotovi še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, kar pomeni, da je lahko (oz. mora biti) že v tej fazi postopka postavljen tudi sodni cenilec, na podlagi cenitve katerega se ugotavlja vrednost nepremičnine.
posojilna pogodba – izpolnitev pogodbe – razlaga pogodbe – pogodbeno razmerje – relativno razmerje
Sklicevanje na dejstvo, da družba prodajalka, ki ima še vedno odprto terjatev do tožnice iz naslova neplačane kupnine za stanovanje, slednjo na podlagi neupravičene obogatitve vtožuje od toženke, na obravnavano razmerje med tožnico in toženko nima vpliva. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki. Za presojo pogodbenih obveznosti med pravdnima strankama je zato relevantno le razmerje po njuni medsebojni posojilni pogodbi. Slednje pa je glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ostalo s strani tožene stranke neizpolnjeno. Posojilojemalec mora namreč v dogovorjenem roku posojilo vrniti.
odgovornost imetnika domače živali – ugriz psa – dolžno nadzorstvo – pravična denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo, kar se kaže v tem, da se je pes v konkretnem primeru ob napadu nahajal zunaj ograjenega dvorišča tožene stranke.
ZDR člen 82, 82/2, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 257, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - dokazno breme
Tožnik je v spornem času uporabil službeno vozilo v prostem času oziroma za neslužbene namene, ko vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali s potnim nalogom. Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost delodajalca - neizbran kandidat - diskriminacija - rok za vložitev tožbe - sodno varstvo - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom te pogodbe. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana, ker z njo ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas za dobo petih let (tako kot je bila sklenjena z nekaterimi njenimi sodelavci), zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnica v tem individualnem delovnem sporu zahteva sodno varstvo kot neizbrani kandidat.
Tožnica se je najkasneje z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki seznanila z dejstvom, da tožena stranka z njo ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, oziroma da ji pogodba o zaposlitvi za določen čas ne bo podaljšana za nadaljnjih pet let. S tem dnem je bila seznanjena tudi z domnevno kršitvijo zakonske prepovedi diskriminacije pri izbiri. Ker je tožbo za plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi ji nastala zato, ker tožena stranka z njo ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vložila po izteku 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka iz člena 204/5 ZDR, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.
Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede člen 5, 5/1, 5/2.
plačilo razlike plače - razvrstitev v plačni razred - položajni dodatek - vojak
Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal delo formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen. Do spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo zato, ker se je specializirana formacijska dolžnost, na katero je bil razporejen pred spornim ukazom oziroma odločbo, ukinila. Za novo formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen, je bil določen 32. začetni plačni razred, 35. plačni razred pa mu je bil z odločbo določen ob upoštevanju napredovanj. Ker je bil tožniku z izpodbijano odločbo določen pravilni plačni razred, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravo odločb tožene stranke o določitvi njegovega plačnega razreda in na obračun ter izplačilo razlik v plači med 35. in 36. plačnim razredom.
Tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v tej določbi. Tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka določba predvideva. Tožnik je imel v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Zato tožnik do položajnega dodatka ni bil upravičen.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pisna izjava o premoženjskem stanju - nepopolna vloga
Če izjava o premoženjskem stanju ni vložena na predpisanem obrazcu ali če obrazcu niso priložene predpisane priloge, bi moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 ravnati v skladu s pravili o nepopolnih vlogah, torej v skladu s prvim odstavkom 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dolžnika pozvati na dopolnitev vloge s predložitvijo ustreznih obrazcev in dokazil.
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen vzrok za zamudo – zakrivljena zamuda – čas oddaje vloge na pošto - skrbnost
V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbi izpostavljeno dejstvo zamude vložitve pritožbe zaradi programa Pošte Slovenije, ki je kot čas oddaje pošiljke zavedel 23. 5. 2014 ob 00:00 uri, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti upravičen vzrok za zamudo, ki s strani tožene stranke ni bil zakrivljen. Tožena stranka v utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne navaja nobenih izrednih razmer na Pošti, ki bi ji kljub pravočasnemu prihodu onemogočale tudi pravočasno oddajo pošiljke. Zgolj sklicevanje na program Pošte v zvezi z evidentiranjem časa oddaje oziroma sprejema poštnih pošiljk v okviru rednega in nemotenega poslovanja Pošte zato ne more biti opravičljiv razlog za zamudo. Iz obrazloženega izhaja, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi zagotovila pravočasnost vložitve pritožbe, zamudo pri oddaji pritožbe na pošto je sama zakrivila.