Gradbeni inšpektor ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil. Pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa dejstva, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika.
Tožnica s sklicevanjem na sodne počitnice ne more uspeti. V obravnavanem primeru gre za nujno zadevo na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 34. člena ZBPP, ki v tretji povedi določa, da se zadeve v upravnem sporu po tem zakonu obravnavajo kot nujne. Ravnanje sodišča v takih primerih prav tako izrecno predpisuje tretji odstavek 83. člena ZS, po katerem v nujnih zadevah procesni roki tečejo tudi med sodnimi počitnicami.
Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v pripombah na seznanitev. Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa ni dovoljena.
Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter je z njimi dokazoval relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Glede na navedeno je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik.