Organ je dolžan upravni akt, s katerim odloči o zahtevi občine o sofinanciranju opravljanja nalog skupne občinske uprave iz javnih sredstev, obrazložiti v skladu z 214. členom ZUP.
Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.
Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Davčni organ je torej glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Prav statičnost bagrov je tisti (in edini oziroma ključni) razlog, iz katerega se zahtevku za vračilo trošarine v tem delu ugodi in ne njihova uporaba. Statičnost je namreč po zgoraj citiranih določbah ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
Z izpodbijano odločbo se ni odločalo o pravicah oz. obveznostih tožnice, temveč je šlo za odmero in naložitev davčne obveznosti plačniku davka, družbi A., d.o.o. Tožnica pa po presoji sodišča, kot obrazloženo, tudi ne more uveljavljati svoje pravne koristi s samostojno tožbo zoper izpodbijano odločbo, temveč lahko svojo pravno korist ščiti kvečjemu v upravnem sporu pri plačniku davka.
Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnikova prošnja za dodelitev BPP ne izpolnjuje zakonskih pogojev za dodelitev BPP na podlagi 8. člena ZBPP, ki izrecno omejuje dodeljevanje BPP, in sicer v peti alineji določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zaprosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu I U 1355/2024, ki se prav tako nanaša na dodelitev BPP. Temu tožnik v tožbi niti ne oporeka.
Nasprotna stranka ni oporekala, da je ponudnica storitev informacijske družbe. Prav tako ni zanikala, da je zavezanka prirejala igre na srečo v Republiki Sloveniji. To je bilo zavezanki z odločbo predlagatelja prepovedano. Slednji je ugotovil, da te prepovedi zavezanka ni spoštovala. Opisana dejstva predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 107.a člena ZIS. Sodišče je zato nasprotni stranki (ponudnici storitev informacijske družbe) odredilo omejitev dostopa do spletnih strani.
O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).