Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. V primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka gre za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.
Za obdavčitev v primeru daril, volil, izročilnih pogodb, pogodb o dosmrtnem preživljanju in o preužitku je v zakonu podana podlaga. Ni pa v ZDDD po presoji sodišča splošne pravne podlage za obdavčitev vseh neodplačnih transakcij, kot trdi toženka. Tudi določilo iz prvega odstavka 4. člena ZDDD, ki ga toženka citira, predstavlja, kot izhaja že iz njegovega naslova, posebno določbo v primeru razdelitve solastnine, zato po presoji sodišča na njegovi podlagi ni mogoče utemeljevati obdavčitve neodplačnih transakcij na splošno.
Po presoji sodišča je tožeča stranka obstoj škode in njeno težko popravljivost v primeru izvršitve izpodbijane odločbe izkazala s stopnjo verjetnosti. V predlogu za izdajo začasno odredbe je namreč obstoj težko popravljive škode utemeljevala z dejstvom, da bi rušenje objekta pomenilo tudi škodo na ostalih sosednjih objektih, ki se obravnavanega držijo s skupno steno, in so med drugim v njeni lasti. Hkrati je navedla tudi, da bi poleg škode, ki bi nastala inšpekcijskemu zavezancu (stroški rušenja objekta v višini vsaj 3.000,00 EUR in vrednost objekta v višini 15.000,00 EUR), škoda na ostalih objektih po laični oceni znašala vsaj še 15.000,00 EUR, pojasnila pa je tudi, da objekti stojijo že desetletja.
Ker toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila, se zatrjevana dejstva štejejo za neprerekana in dokazana, zato je ob sprejemanju navedenih dejstev kot resničnih po presoji sodišča izkazan obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi inšpekcijske odločbe, kot temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.
Glede na to, da je bil začet kazenski postopek, saj je bil tožniku vročen obtožni predlog, kar ima neposreden vpliv na nadaljevanje kazenskega postopka, je nedvomno v skladu s 7. členom ZBPP, da mu je omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku že v tej fazi postopka, če sam nima ustreznih sredstev za plačilo zagovornika.
V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini upoštevati težo dejanja in predpisane kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec, česar tožena stranka v izpodbijanem aktu ni presojala, pa bi morala.