Sodišče meni, da je tožnikova tožba utemeljena v delu prošnje za dodelitev BPP za vložitev odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo, ker naj mu v ZPKZ Koper ne bi zagotavljali primerne zdravstvene oskrbe in zdravljenja pri specialistih. Sodišče v tem delu pritrjuje tožniku, da toženka ni pojasnila, zakaj naj bi bila v tem delu njegova prošnja neutemeljena, torej mu pritrjuje, da v tem delu njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženka je navedla zgolj to, da tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, pač pa le izvid, ki je bil izdan leto dni po tem, ko je bil tožnik izpuščen iz pripora in da zato njegova prošnja ni razumna.

Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.

Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.

Tožba je z dne 9. 9. 2024 ostala nerazumljiva. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da so pomanjkljivosti tožbe take, da onemogočajo obravnavanje zadeve, tožbo zavrglo.