Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.
V danem primeru je tožena stranka tožnikovo prošnjo sklicujoč se na peto alinejo 8. člena ZBPP zavrgla kot nedovoljeno na podlagi 37. členu ZBPP. Ob tem pa ni pravilno upoštevala, da določba pete alineje 8. člena ZBPP, glede na svojo prej predstavljeno pravno naravo, lahko predstavlja le razlog za zavrnitev prošnje, ne more pa predstavljati razloga za njeno zavrženje. Glede na to je sodišče v okviru tožbenih ugovorov v tej zadevi ugotovilo, da tožena stranka v predhodnem postopku ni pravilno uporabila določb ZBPP, zaradi česar je bilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.
Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga.
Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila zahtevek tožnice za plačilo 64.460,70 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici. Kot je sodišče navedlo že v sodbi III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).
Čeprav tožnika, s tem ko navajata, da na območju, kjer je predvidena gradnja bazne postaje, nameravata graditi turistični objekt, svoj interes za udeležbo utemeljujeta z dejanskim interesom (nameravana gradnja turističnega objekta in kazitev vizualnega pogleda na veduto) oziroma zatrjujeta varovanje javne koristi (upoštevanje turistične strategije na nivoju celotnega območja in zatrjevanje negativnih zdravstvenih, okoljskih ter ekonomskih vplivov) ali koristi tretjih oseb (sokrajanov, ki bi naj trpeli za posledicami raka), sodišče pojasnjuje, da tožbe ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom. Skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 namreč sodišče tožbo zavrže v primeru, kadar odsotnost pravovarstvene potrebe (očitno) izhaja že iz izpodbijanega akta.
Ker tožnika zgolj s posplošenim nasprotovanjem postavitvi bazne postaje nista vzbudila dvoma v pravilnost strokovnega mnenja, ki ga je bil investitor v konkretnem primeru že po samem zakonu dolžan predložiti kot prilogo vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja in ga zato a priori ni mogoče šteti kot pristranskega, upravni organ tudi ni imel dolžnosti postavitve (drugega) izvedenca v samem postopku.
Za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju Vrhovnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024, ni protiustavna.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah izrekla, da povečanje iz zadevne določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, ker bi tako prišlo do neupravičenega podvajanja teh nagrad. Na podlagi navedene določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Enakega zaključka pa po presoji sodišča ni mogoče napraviti v zvezi z nagrado za pregled in študij spisa po tar. št. 39/2 OT, saj gre pri tem za (nagrado za) storitev, ki je urejena v posebnem delu OT, in je torej ni mogoče obravnavati oziroma vrednotiti drugače kot (nagrado za) storitev. Po povedanem toženka nima prav, da za to nagrado ni mogoče uporabiti povečanja po 7. členu OT, ker naj bi bilo že pri njeni odmeri upoštevano, da je tožnik upravičenca zastopal zaradi več kaznivih dejanj, zato je v tem delu zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav tudi, ko ugovarja, da toženka za urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne smela uporabiti znižanja na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, saj se ta uporablja le za plačilo, ki odvetniku pripada za opravljene storitve po OT, kamor pa urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne glede na vse predhodno navedeno ne spadata.
Izpodbijane odločbe zaradi pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi z ocenjevanjem po obravnavanih (pod)merilih ter glede zneska prejetih zneskov, saj ni razvidno, zakaj je tožnica prejela glede na podeljene točke 36.000,00 EUR od razpoložljivih sredstev, ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zato je sodišče tožbi ugodilo.
Namen BPP po ZBPP je upravičencem omogočiti dejanski dostop do sodišč in omogočiti, da socialni položaj posameznika ne bo predstavljal nepremostljive ovire za sodno varstvo posameznikovih pravic. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-161/12 z dne 20. 2. 2014 pravico do BPP opredelilo v okviru pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. BPP je namreč institut, s katerim država socialno šibkejšemu sloju prebivalstva omogoča dostop do sodišč oziroma pravnega sredstva. Pri presoji je upoštevalo, da ZBPP sledi zagotavljanju pravice do enakosti pred sodiščem, tj. da imajo vsi ljudje brez vsakršnega razlikovanja enake možnosti za sojenje pred istimi sodišči in po istih postopkovnih pravilih. Navedeno pomeni, da se BPP ne more podeliti za nesodne postopke, med katere se uvršča tudi upravni postopek.